V času Slovenskega knjižnega sejma 2022 bomo prav posebno pozornost dali šestim knjigam, ki smo jih izdali v letošnjem letu. V začetku letošnjega leta smo v Planinski založbi PZS izdali dvojezično monografijo Z znanjem do zvezd: Slovenska šola za nepalske gorske vodnike, ki je posvečena Alešu Kunaverju in vsem vodnikom, inštruktorjem, zdravnikom ter podpornikom 40-letnega delovanja slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu. Šolo je ustanovil Aleš Kunaver in to ravno leta 1979, ko se je tam spisala še ena pomembna zgodba: slovenski alpinisti so po novi smeri dosegli vrh Everesta. Knjigo je uredila Mojca Volkar Trobevšek.

Knjiga je nastala kot spomin in spomenik za štiri desetletja izjemnega humanitarnega prispevka slovenskih alpinistov, zdravnikov in podpornikov šole v Manangu. Posebno mesto v njej ima ustanovitelj Aleš Kunaver, bistvene pa so zgodbe ljudi, ki so poučevali in ki so se učili v tej šoli. Knjiga je nastala na pobudo Ministrstva za zunanje zadeve, saj je celoten projekt slovenske šole za nepalske gorske vodnike edinstven humanitarni prispevek naše države, ki mu tudi v svetovnem merilu ni para. Knjiga je nujno potrebna zato, da se ne pozabi ljudi, ki so v tej zgodbi sodelovali, njihovega prispevka in pomena. Knjiga priča, ostane in navdihuje. Svetu sporoča, da smo Slovenci narod, ki je sposoben velikih dejanj in vztrajnosti v svojem poslanstvu.

Ali ste že bili v Nepalu? Žal mi še ni uspelo potovati v to lepo deželo, kar je seveda velik minus, če raziskuješ zgodbe, ki so se dogajale tam. Imam dober izgovor: trije mali otroci. Tudi potovanje v Himalajo še pride na vrsto! Ali lahko opišete kakšen zanimiv dogodek ob sestavljanju knjige? Veliko se je dogajalo, bilo je zelo intenzivno. Devet mesecev sem živela s knjigo in za knjigo. Morda je malo hecno dejstvo, da sem idejo za naslov dobila zadnji hip, in to pod tušem. Pa tudi ena čisto uredniška: po zelo čudnem naključju (morda so posredovale dobre vile) sem opazila, da smo v tiskarno poslali napačen prevod naslovnice. Na srečo smo takoj zjutraj odreagirali in preprečili katastrofo.

Res je veliko knjig s to tematiko, ki jih imam rada. Vse se je začelo z Ingoličevo Pretrgano navezo, ki me je čisto začarala, in sem jo prebrala mnogo prej, kot bi jo smela. Vedno znova se vračam k poeziji Jožeta Zupana - Juša Tukaj tam onkraj. Beli macesen Juša Kozaka mi že od otroštva buri duha. Od tujih mi je zelo všeč pisanje Angleža Paula Pritcharda in Italijana Maura Corone - dve popolnoma različni pisavi, a vsak od njiju vrhunski. Od naših pa ne bom izpostavila nikogar, ker jih veliko osebno poznam in se ne bi rada komu zamerila. Me pa zelo nagovarja Aleš Kunaver Dušice Kunaver, ki jo v roke večkrat vzamem »službeno« in privatno.