• Akcija: Jesenski tabor KA PZS
• Lokacija in termin: Tatre, 26. November - 3. December 2022
• Udeleženci: vodji Nejc Marčič in Martin Žumer ter udeleženci Luka Kramarič, Rudi Nadlučnik, Jakob Skvarča, Jurij Tratar, Peter Borič, Krištof Frelih, Luka Šturm, Andrej Jež, Davo Mihev, Anja Petek, Domen Košir.

V tem predelu pozimi alpinisti posvečajo največ pozornosti severni steni Malega Kežmarskega Štita, saj je to najstrmejša od velikih sten Tater. Domači plezalci so izdelali tudi plezalni vodniček, ki pa ni kaj prida, pojasni pa bistvo (linije in ocene).
Že pred odhodom sva bila seznanjena o gori pravil, ki veljajo v celotnih Tatrah, vendar smo šele v plezalni trgovini na Slovaškem izvedeli, da se je na območju Visokih Tater v mrtvi sezoni prepovedano gibati, če niste v družbi gorskega vodnika. Kasneje so nas pomirili, da je dovolj, če ste član alpinističnega odseka.
Iz več virov smo bili seznanjeni tudi, da razmer ni! Mi pa smo bili nasprotnega mnenja, in sicer da so razmere pogojene z voljo, ki pa je ni manjkalo. Ustavili nas niso niti velikanski boleči žulji, tu morava stisniti roko predvsem Rudiju in Davu, ki sta vsako jutru stiskala zobe ob obuvanju gojzarjev.

Plezanje v tem delu je ponujalo dobre možnosti varovanja in veliko zabijanja cepinov v šope trav. Sneg v steni je bil dober le za zimsko kuliso, prave opore cepinom pa ni ponudil. Kljub kratkemu dostopu in za naše razmere kratkim smerem, smo tako plezali od zore do mraka (in še čez).

Dva polna dneva plezanja sta pustila posledice, tako da je dan počitka prišel zelo prav. Izkoristili smo ga za polnjenje glikogenskih zalog in brušenje cepinov. Z obiskom poljskega plezalca Wadima Jablonskega smo pridobili še boljši pregled nad našo naslednjo destinacijo.

Morskie Oko
Tudi ta predel je izredno slikovit, morda še bolj od Zelenega pleso. Do koče Schronisko nas vodi 8 km dolga cesta, ki pa je za nameček asfaltirana in se ob zgledno turistični uri lahko pripelješ z konjsko vprego 15 min hoda pred kočo, kjer se konji morajo ustaviti in se je tudi gospoda primorana sprehoditi, če si želi razgledov. To je tudi izhodišče za najvišji vrh Poljske Rysy, zato smo bili veseli da smo bili tam v času nizke sezone
Nastanjeni smo bili v stari koči, ki ni oskrbovana z jedačo in pijačo, ponuja pa ležišča, urejeno kuhinjo in odlično prenovljeno kopalnico s tuši in sušilnico za čevlje. Stara koča stoji le nekaj korakov od nove, ki pa je bližje jezeru in nudi vse, kar se od moderne planinske koče pričakuje.
V tej dolini so slovenski alpinisti že sodelovali na izmenjavah v letih 2005 in 2009. Tokrat pa smo ga organizirali brez lokalnih soplezalcev.

Dolina Morskie oko ponuja še več možnosti za plezanje. Mi smo se osdredotočili na Mieguszowiecki Szczyt (2438m) ogromen masiv, ki združuje več nižjih posamičnih sten (Czolowka MSW, Cubrynska Kazalnica, Grezda MSC, Mnichowy Taras).
Kljub temu, da so si stene zelo blizu, pa se karakteristika in resnost plezanja razlikujejo. Zgovoren je že način predstavitve lokalnega plezalca: »Za to steno potrebujete 3 kline, za to steno 6 klinov, v tretjo pa pojdite z vsaj 12 klini.« Tako smo si tudi mi kasneje razvrstili stene in si cilje izbirali glede na željeni mentalni izziv.
Pri predstaviti sten smo z ušesi zastrigli ob omembi najdaljše smeri v Tatrah, 1000 metrskega razu na Mieguszowiecki Szczty. Dodatno nas je še spodbodlo mnenje, da nam v teh razmerah bivakiranje ne uide. No, za večerjo smo bili že nazaj.

Namen tabora po iskanju dobrega plezanja v zgodnji zimi je bil dosežen. Udeleženci so se med seboj spoznali in ogreli, tako da bo to zimo zagotovo še veselo v naših gorah. Glede dveh pomembnih komponent alpinizma, motivacije in medsebojnega sodelovanja, pa sva lahko samo navdušena.



Preplezane smeri:

• 27. november:
  • Bocekova cesta, M6, 500 m - Mihev, Marčič; Petek, Jež
  • Hrana Weberovky , M5+, 500 m - Šturm, Žumer
  • Lavy Y, M5, 150 m - Kramarič, Tratar
  • Matray - Rybansky, M5, 200m - Frelih, Borič
  • Poizkus v Weberovka - Skvarča, Nadlučnik
• 28. november:
  • Spomienka, M6, 250 m - Petek, Jež, Mihev
  • Matray-Rybansky, M5, 300 m - Skvarča, Nadlučnik
  • Lavy Y, M5, 150 m - Frelih, Borič, Šturm
  • Elegancia, M7+, 250 m - Marčič, Žumer
  • Pristop na Maly Kežmarky Stytz, M3, 800 m- Kramarič, Tratar
• 30. november:
  • Czarne-Zaciecie - M8, 170 m - Petek, Jež, Žumer
• 1. december:
  • Polnocno-Wschodni Filar MSW, M5+, 1000 m - Kramarič, Šturm, Marčič
  • Starek-Uchmansko, M7-, 170 m - Frelih, Skvarča
  • Kombinacija Moma + Sen Zielonych motyli, M7, 250 m - Košir, Žumer
  • Loteryjka, M6, 150 m - Petek, Borič
  • Poizkus v Parada Jedynek - Mihev, Jež
  • Poizkus v Grzeda Heinricha - Nadlučnik, Tratar
• 2. december:
  • Starek-Uchmansko, M7-, 170 m - Petek, Košir
  • Rysa Strzelskiego, M5, 180 m - Šturm, Kramarič, Skvarča
  • Wariantey Slovenski, M8, 180 m - Borič, Marčič, Žumer
  • Sie nie robi, M6, 120 m - Frelih, Jež
  • Šlaski komin M6, 120 m in W Samo Poludnie M5, 120 m - Tratar, Nadlučnik

Komentarji udeležencev:

• Anja Petek: O Tatrah sem brala in slišala dovolj, da me je neka sila vlekla tja že dlje časa. Tabor je definitivno izpolnil pričakovanja glede resnosti plezanja, privlačne pokrajine in visoko motiviranih slovaških in poljskih alpinistov. Za poučno mentorstvo in dobro voljo pa sta poskrbela vodji in ostali udeleženci. Ohranimo tovrstne tabore!

• Domen Košir: Zaradi obveznosti sem se ekipi na taboru pridružil šele v ponedeljek in tako izpustil plezanje na Slovaški strani. V torek sem očitno pojedel nekaj slabega in naslednji dan bruhal. Tako sem plezal samo v četrtek in petek. Kljub temu da sem splezal le dve smeri, sem vesel da sem se tabora udeležil. Obe smeri sta bili strmi in težki ravno prav, da sem v plezanju užival. Spoznal sem novo področje in prijatelje, s katerimi se bom v prihodnosti še navezal na vrv. Hvala Martinu, Nejcu in KA za podporo in prilagodljivost!

• Krištof Frelih: Teden smo preživeli na dveh zanimivih lokacijah v pretežno suhih razmerah ki so namigovale na plezanje krajših in strmejših smeri. Tekom tabora je bil dobrodošel in poučen obisk lokalcev Michala in Widema, ki sta nam olajšala izbiro smeri in opisala vsak svoje območje. Hvala vodjema za organizacijo ter celi ekipi za zagnano in sproščeno vzdušje.

• Davo Mihev: Prvič sem se prijavil na PZS tabor v tujini, skoraj smo že šli skozi zastarel tunel na zahod, na koncu pa vseeno v Tatre, katere so pustile zelo prijeten vtis. Mislim da se bom tja še vrnil. Okoliš, gore in granitna skala ponujajo super plezarijo, kar je verjetno tudi eden od razlogov za nivo Poljskih plezalcev / iskalcev svobode. Hvala vodjema in ostalim članom za idealno zimsko uverturo. Prišel sem bolj kot mali pingvin z puhastim kožuhom, na poti nazaj domov pa se mi zdi da sem čutil rasti prvo vodoodporno perje.

• Jurij Tratar: Navkljub opozorilu lokalcev večer pred prvo turo, da se v Tatrah pleza pozimi in ne novembra, smo uspeli okusiti kar nekaj raznolikega zimskega plezanja v gorstvu, ki pri nas ni tako popularno kot podobne alpske destinacije. Tatre so se izkazale kot zares imenitne in mislim, da si zaslužijo ponoven obisk še v kakšnem drugem letnem času. Format tabora (enotna izhodišča za vse naveze) je omogočal, da smo se kot skupina lahko dobro povezali, kar je pripomoglo tudi k večji motivaciji in boljši celotni izkušnji tabora. Hvala organizatorjem za vso podporo, ki smo je bili deležni na taboru.

• Andrej Jež: Zelo sem bil vesel, da je letos potekal tabor v Tatrah in ne v Chamonixu, ker je bila to zame nova zimska destinacija. Zdi se mi, da je bilo vzdušje na taboru zelo pozitivno s pravšnjo mero motivacije. Dobrih smeri ni zmanjkalo in veliko jih še čaka, da se vrnemo. Zahvalil bi se rad organizatorjema za vrhunsko izpeljan tabor in pa odlično energijo. Upam, da se z udeleženimi še kdaj navežem na vrv.

• Rudi Nadlučnik: Na taboru sem prvič toolal v granitu. Sprva nisem bil čisto prepričan, če bo zadeva primerljiva z apnencem, na koncu pa se je izkazalo, da je toolanje v granitu še boljše, pa da ne omenim varovanja, ki pa je neprimerljivo boljše od apnenca. Skratka, bilo je super, vreme nam je dobro služilo in kljub slabšim snežnim razmeram smo veliko preplezali.

• Peter Borič: Ideja za plezanje v Tatrah mi je bila všeč. Verjetno najbolj zato, ker sprva res nisem še za nikogar slišal, da bi tam kaj plezal. Preden smo se odpravili so me malo motile razmere, saj niso bile napovedane obetavno (malo svežega snega na goli skali), ampak smo vseeno šli. Že prvi dan sva s Krištofom zašla v zanimive probleme, ki pa so se nadaljevali iz dneva v dan. Edina razlika je bila to, da si plezanja po skali in zamrznjenih travah čedalje bolj vesel in na koncu ugotoviš, da boljših razmer za krajše in zahtevnejše vzpone sploh ni :). V tem tednu smo imeli tudi razmeroma dolge večere, ker je tema že ob 5ih in smo zato imeli več kot dovolj časa tudi za druženje. Na kratko rečeno: kvalitetno preživet čas, v legendarni zasedbi! Pa hvala tudi Nejcu in Martinu za organizacijo in družbo.

• Luka Šturm: Zimskega tabora sem se udeležil prvič. Ne glede na slabe snežno ledne razmere, je bil tabor odlična uvertura v zimo in priložnost za nabiranje plezalskih kilometrov pred prihajajočo sezono. Kljub motivaciji, navezam izzivov v stenah Visokih Tater ni zmanjkalo. Poleg dobrih možnosti varovanja v granitu, smo se navduševali nad divjino samotnih vrhov in grebenov. Dan v Zakopanah smo izkoristili za počitek in druženje. Upam, da zagnanost članov tabora prenesemo domov, in se čimprej navežemo tudi v domačih stenah. Za konec pohvala vodjema tabora, Martinu in Nejcu, za super izbiro lokacije, deljenju izkušenj in dobro voljo.

• Luka Kramarič: Izjemno vzdušje med udeleženci tabora, zgled in spodbuda vodij Nejc in Martina, dobra skala in zamrznjene trave so razlog, da se iz tabora Tatrah vračam navdušen in z nekoliko drugačnim pogledom na zimsko plezanje. Ob razmerah v katerih smo plezali na taboru, se doslej doma namreč ne bi odločil za obisk severnih sten, sedaj mislim drugače. Upam da mi uspe izkušnje pridobljene na taboru prenesti v domače hribe. Še enkrat hvala ostalim za dobro energijo, vodjema za pripravo in organizacijo ter PZS in KA za podporo.

• Jakob Skvarča: Izbira in načrtovanje smeri v zimskih razmerah nikoli ni lahko, še posebej če se odpravljaš na neznano lokacijo, kjer še nisi bil. Ko se v neko tuje gorstvo podajaš prvikrat, ne poznaš karakteristik tamkajšnje kamnine, razsežnosti dostopov in sestopov, možnosti umikov po urejenih ali neurejenih spustih po vrvi, zato je veliko stvari neznanka. Seveda se lahko o marsičem predhodno pozanimaš; tudi o preteklem vremenskem obdobju, o količini snega in celo v kakšnem agregatnem stanju ga lahko pričakuješ. Prav to nepoznavanje nekaterih dejavnikov, odhod v neznano in srčno pričakovanje dobrih razpletov pa doprinesejo k alpinizmu pomembno in še kako potrebno noto raziskovanja ter pustolovščine. Prav to smo dobili v Tatrah! Četudi smo se morali ogniti načrtovanim bivakom v stenah, nam krajše smeri niso prav nič prizanašale. Nepredelan sneg, nizke temperature in krajši dnevi kot doma so poskrbeli, da je bilo plezanje še intenzivnejše in bolj napeto. Prednost krajših smeri in zgodnjih prihodov v kočo pa smo nekateri bolj drugi manj izkoristili za prijetno druženje z ostalimi, za katerega bi bili recimo v Francoskih Alpah zaradi večdnevnih tur prikrajšani. Tudi to je del alpinizma! Tabor je z izjemno zanimivo lokacijo poskrbel za pravo alpinistično-plezalno dozo. Hvala Martinu in Nejcu za sproščeno in odgovorno vodenje ter KA za podporo.