Pot treh zvonov je dobila ime po zvonovih, mimo katerih smo šli in v na vse tri smo z veseljem pozvonili. Na drugem zvonu v Novakih nas je čakala okrepčevalna postaja s toplimi napitki in sladkimi dobrotami. Pot se je naprej vila po kolovozni poti večinoma po gozdu, včasih je prečila travnike, in nas popeljala naprej po krožni in nezahtevni poti nazaj do cerkve sv. Urha. Tam so nas pričakali domačini z okrašenimi hišami, bogatimi stojnicami in božično zgodbo, ki se je odvijala pred omenjeno cerkvijo.

Na poti so nas spremljali otroci, ki smo jim dali bakle, tako da so nas lepo pospremili nazaj do vasi, in nam osvetljevali vsak naš korak. Nekateri smo imeli naglavne svetilke in si prav tako pomagali osvetljevati pot. Vaški otroci so pred cerkvijo zapeli božično pesem. Počakali smo Božička, ki je obdaril otroke. Zabavni program se je odvijal sproščeno in vzdušje je bilo super.


Na sliki skupina ljudi,  z lučkami osvetljene stojnice in drevo v ozadju jaslice in cerkev, arhiv inPlaninec

Stojnice so bile bogate s toplimi napitki, sladkimi dobrotami in srečelov ni manjkal. Imeli so tudi tople jedi, tako da si je vsak lahko privoščil, kar se mu je zahotelo. Slepi in slabovidni smo si lahko ogledali, potipali cerkev sv. Urha. Na travi pred cerkvijo so se v ograjenem prostoru pasle tri ovce in en osliček, ki je bil prav posebno dobre volje danes in se je pustil čohati, prigovarjati, ljubkovati in dotikati, dočim so bile ovce bolj sramežljive in so se temu primerno umikale, se sramežljivo spogledovale in hodile v krogu. Jaz sem z osličkom spregovorila nekaj besed, mu povedala krajšo pravljico in je prav z zanimanjem migetal z ušesi. Ko sem se umaknila stran, se je v določenem trenutku oglasil, da sem se morala vrniti nazaj in mu pravljico ponovno povedati. Zelo zabavno se mi je zdelo.

Otrokom je bilo lepo, Kris je povedal: »Smo se zabavali, jedli sladkarije, mami mi je dovolila, da kupim srečko, Božiček je prišel, pa lovili smo se. Še bom šel zraven in pripeljal bom brata.«

Miha je vsak pohod z nami: »Kar se mene tiče je bilo danes po treh tednih, saj ne vem niti, koliko je bilo pavze, da je bil spet en tak lušten sprehod. Res se nismo kaj preveč namatral. Lih teh par 10 km je bilo čisto luštnih po tako lepi poti, brez težav, brez ovir, tudi tipali nismo pri kakšni korakih, kam boš stopil. Tako, da je bilo luštno malo za sprostitev. Vmes so poplesovale snežinke in na koncu je nekaj rosilo. Nič me ni zeblo, mene težko zebe. Peli smo zelo, plesali pa so nekateri, osebno jaz pa nisem plesal. Taka luštna družba spet, fajn je bilo luštno smo se imeli pa za naše nogce je bil en tak lušten sprehod za jutri ogrevanje, ko gremo na zasneženo Uršljo goro.«


Na sliki na cesti stoji skupina pohodnikov pred stojnicami, arhiv inPlaninec

Franci in Mateja: »Domačini smo bili veseli, da se je Jurček odzval na pobudo Ludvika, da organizira izlet v našo Žiganjo vas, kjer se domačini že kar nekaj časa trudijo, da bi popestrili vaško dogajanje. Del tega dogajanja so seveda tudi žive jaslice, ki jih dve leti ni bilo, sedaj pa so jih ponovno organizirali. Zelo smo počaščeni, da je sedaj prireditev postala vseslovenska in se veselimo vašega ponovnega obiska. Hkrati so tudi ostali domačini spoznali naše sodelovanje, ki jim sedaj ne bo tako nenavadno. Seveda pa bomo ob naslednjem obisku naročili boljše vreme, ki pa jo v tem času kar rado zagode. Odločno naprej.«


Nasliki skupina pohodnikov na postanku, arhiv inPlaninec

Marjan: »Dogodek Žive jaslice sem spoznal že pred leti, ko nas je sošolec, ki živi v Sebenjah povabil na ogled. Še bolj pa poznam samo Pot treh zvonov, saj sem se v okviru naše tekaške skupine pred štirimi leti udeležil teka po tej poti, kot pripravljalne tekme za ljubljanski maraton. Drugič sem bil na tem teku pred dvema letoma, ko sva s slepim Jožkotom v tandemu premagala to osemkilometrsko razdaljo. Jožko ima sicer s to traso slabe izkušnje, saj ga je zadnji klanec precej izčrpal, meni pa je všeč, da se je ta pot prijela in dogodki tukaj postajajo tradicionalni. Hvala domačinom za odlično organizacijo in postrežbo. Z veseljem še pridemo!«

Med predvajanjem glasbe smo slepi in slabovidni zapeti našo najljubšo himno Odločen korak, avtorjev Mihe in Simone Jakopin. In to celo dvakrat. Na koncu smo tudi zaplesali, a smo morali kmalu zaključiti, ker nas je avtobus že čakal.

Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujemo domačinom iz Žiganje vasi in njenim okoliškim znancem, organizatorjem tradicionalnega pohoda po Poti treh zvonov, ki je bil letos z našo udeležbo najštevilčnejši. Zahvajujem se vsem spremljevalcem, ki ste nas pospremili po tej poti. Upamo in si želimo, da bi vsako leto obeležili ta dogodek in ga podelili z nami. Človek človeku lahko ogromno da, če si le dovolimo učiti se drug od drugega.


Na sliki večerni utrip pred cerkvijo z veliko ljudmi in stojnicami, arhiv inPlaninec

Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti so a podvigom začeli 2020 na Mariborski koči. Večina inkluzijskih pohodov je enodnevnih. Po štirih letih, 23. septembra 2023, bodo odtisnili zadnji žig in do polnega Dnevnika s Slovenske planinske poti jim še manjka 20 žigov in zadnji žig bodo odtisnili na Debelem Rtiču, 23. septembra 2023, ob Slovenskem dnevu športa in mednarodnem dnevu znakovnih jezikov. Rezervirajte si datum in se nam pridružite. Ta dan no praznično obarvan še z obeležitvijo 70 obletnice Slovenske planinske poti in 130 letnico Planinske zveze Slovenije.

Vesna Markoč