Na lepo soboto, 4. februarja 2023, smo jo torej mahnili od Sv. Andreja čez Imenje, naprej proti Sv. Mohorju, nato na Limbarsko goro in do Vrha pri Mlinšah. Tokrat sem se udeležil pohoda brez sina Marcela, ker sem ocenil, da še mogoče ni pripravljen za zimske pohode, saj zahtevajo več moči, spretnosti, energije, vztrajnosti in potrpljenja pri otroku. Seveda se mu moram še oddolžiti, ker ni mogel z menoj, saj zelo rad pohaja tudi sam z inPlaninci, kjer so tudi mlajši pogumneži, katere sam občudujem, kako hitro napredujejo in so zelo pridni pohodniki.
Na sliki po zasnešeni pokrajini hodi skupina inPlanincev, v ozadju so drevesa in modro nebo, arhiv inPlaninec
Za tokratni pohod mi je Jurček dodelil kar dve prekrasni prostovoljki Klavdijo in Veroniko, ki nas na vsakem pohodu srčno in z veseljem vodita, da stopamo varneje po različnih poteh. Med potjo je bilo ogromno smeha, veselja, tudi resnejše teme pridejo kdaj na vrsto, saj je časa dovolj in mi »ta gobčni« ga izkoristimo do zadnje minute. Seveda, ko pridemo do težjih odsekov, pa smo vsi skoncentrirani le na pot, ker je varnost in odgovornost predvsem na nas samih, čeprav absolutno povsem zaupamo vsem, ki nam pomagajo in nas spremljajo.
Na sliki skupina inPlanincev pred cerkcijo sv. Valentina na Limbarski gori, arhiv inPlaninec
Ker gre pri Moravški obhodnici za nižje hribovje smo imeli res bolj sproščen pohod, ki nam je ponudil prelepo pokrajino, tisti, ki imajo bolj Sokolje oči so videli do Triglava, no me ostale človeške ribice, pa le do malega Triglava. Šalo na stran, skratka to soboto je bilo vreme za razglede so rekli eni. Po poti sem doživel super stvari, Jurček mi je razložil in pokazal kje ga je pohajal kot domačin in človek, ki s ponosom govori o svojem kraju je ta prav, mi je enkrat rekel dedek in res je.
Na sliki trije otroci stojijo oktrog skale na kateri je sneguljčica s sedmimi palčki, arhiv inPlaninec
Všeč mi je bila tudi kmetija z mlinom, kjer nas je pred hišo prijazno pozdravil gospod, ki sem ga poimenoval kar veseli Mlinar, saj je nam žejnim vlil dodatnega poguma in energije za nadaljevanje poti. Skoraj sem se spotaknil tudi ob gozdne palčke, ki so nas pozdravili na poti, pa kaj bi razlagal naprej, kdo bo pa verjel slepemu. Rekel bom samo, da tudi jaz nisem verjel videči spremljevalki dokler me ni razsvetlila.
Na sliki po cesti hodijo planinci ob kateri jef kapelica, cerkev in stolp, arhiv inPlaninec
Na Limbarski gori smo si privoščili malo pavze, pojedli res zelo dober bograč, ki bi ga pohvalil še Prekmurec, zato lepa hvala in pohvala kuharju ali kuharici. Večinoma so pohodniki šli na ogled v bližnjo cerkev Sv. Valentina, katere posebnost je tudi ta, da stolp stoji ločeno od cerkve. Sam sem optimistično obsedel v gostilni za mizo in upal, da je med nami kakšen tisti pohodnik, ki ob naporih nima velikega apetita in bi se jaz žrtvoval, toliko, da hrane nebi stran metali, ne drugega. Seveda ob bograču kakršnega bi še vegetarjanci jedli tega scenarija nisem dočakal in tako s hvaležnostjo zapustil gostilno.
Na sliki sedita dve ženski in moški za obloženo mizo, vsak ima svoj bograč, arhiv inPlaninec
Zunaj pred cerkvijo Sv. Valentina je bilo veselo, malo glasbe, tudi naša himna Odločen korak je odmevala, malo plesa, obvezno skupinsko slikanje in priznam, majčkeno mi je bilo žal, da nisem šel tudi sam pogledat notranjost cerkve, saj je na zunaj Cerkev Sv. Valentina res lepa, ima nekaj, kar me je privlačilo tako, da bi se dalo it na kolena pri maši ali dat kaj v pušco za dobr namen.
Na sliki po cesti hodijo inPlaninci v raztegnjeni koloni, arhiv inPlaninec
Ob koncu druge etape Moravške obhodnice, ki mi je bila res super sem se poslovil od mojih prekrasnih spremljevalk, ki sem jim hvaležen za vse, saj sta mi omogočile in polepšale ta pohod ter upam, da mi Jurček še naprej najde tako čudovite spremljevalce kot do sedaj, saj ima res občutek za ljudi. Ponosen sem na vse nas pohodnike kot spremljevalce, organizatorje, vesel, da nam gre dobro, od sodelovanja, organizacije, spremljanja do povezovanja, spodbujanja, medsebojne pomoči in predvsem iz srca hvaležen res vsem, ki dajejo svoj čas in energijo za to, da nam z omejitvami približajo naravo in gore. Verjamem, da ima inPlaninec krasno prihodnost. Komaj čakam, da se zopet podamo na pot, ki je vedno drugačna, a skupaj zmoremo vse. Hvala.
Gorazd Dolanc
|
