Ideja o Petrovih zabavnih, s humorjem ter samoironijo prežetih alpinističnih zgodbah z gora, se je porodila na vsakoletnih srečanjih alpinistov veteranov, kjer so ga znanke in znanci nagovarjali, naj svoje zgodbe izda v knjigi in na ta način ohrani spomin na povojna leta, ko so bili alpinizem, oprema, prehrana in pogled na življenje drugačni kot danes. Njegova pripoved je zanimiva in lepo ubesedena, a to ne čudi. Peter izhaja iz posebne družine (brat dramski igralec Kristijan Muck, sestra ilustratorka Marlenka Stupica, hči pisateljica Desa Muck).

Muck v svojih spominih ne opisuje klasičnih alpinističnih vzponov, v katerih teče znoj in diši po strahu. Nasprotno, pripoveduje o vsem drugem, kar ga je na turah spremljalo in mu pustilo spomine na mlade dni: o pomanjkanju plezalne opreme in posledične iznajdljivosti, o ljudeh in njihovih navadah, o dogajanju v kočah, prehrani in »prebavnih težavah« take in drugačne sorte. Na kratko ... Peter Muck na zelo pozitiven, samoironičen in nasploh s humorjem prežet način pripoveduje o življenju mladega alpinista takratnega časa. »Alpe kot skrivnosten svet poln gradov, mračnih sotesk, skrivnostnih dolinic, gora s prepadnimi stenami, so me zanimale že od malega. Moja prababica je iz Južne Tirolske prav izpod gorske skupine Rosengarten. Otrokom nam je pripovedovala grozljive pravljice o vilah, kraljični, škratih itd, ki so naredile na mene globok vtis. Moj dedek in teta sta bila huda hribolazca, ki sta me krmila z gorskimi dogodki. Del dopusta in vse vikende sem preživel v gorah kjer sem se povsem udomačil. Pretežno sem bil samohodec. V kritičnih situacijah, ki jih ni bilo malo, sem se zaklinjal, da me hribi nikoli ne bodo več videli. A že proti koncu tedna sem začel brskati po mojem obširnem arhivu zemljevidov in delal načrte, kam bi se podal.«

Petrova ljubezen do gora se je kosala z ljubeznijo do glasbe. »Veliko sem igral po lokalih, kar je bilo časovno težko združljivo z obiskom gora. To sem kasneje reševal na ta na način, da sem se po igranju enostavno odpeljal v gore.« Peter Muck še vedno zelo rad igra na harmoniko.

»Najbolj veselo je bilo v Erjavčevi koči. V dolgih zimskih večerih smo se šli družabne igre in plesali. O kakšni narodnozabavni glasbi takrat ni bilo ne duha ne sluha. Igral sem narodne pesmi, koračnice in stare šlagerje. K sreči sem imel zamenjavo, da sem se še jaz lahko zavrtel. Dobesedno zavrteti se je bilo skoraj nemogoče, ker smo bili v jedilnici močno natlačeni. Moja zamenjava je bil vsestranski glasbenik Borut Lesjak, ki se je na moji majhni harmoniki kar dobro znašel. Naše družbe je bil oskrbnik enkrat že sit, ker smo premalo konzumirali. Nagnal nas je v Tičarjev dom. Ko je videl, da odnašam harmoniko, me je vprašal: »Ja, kam pa ti?« Ko je ugotovil, da sem član družbe, ki jo je nogiral, je takoj spremenil stališče in nas napodil nazaj.« (odlomek iz knjige)

V gore žal ne more več hoditi, saj ga noge pri 92.letih ne nesejo več tako dobro. »To sedaj nadomeščam z deskanjem po spletu. Poiščem goro ali opis plezalne smeri in se začudim, ko vidim novo jeklenico. Želim si pa, da bi me sedaj, ko težko hodim, kdo popeljal na kakšen prelaz, ki jih v Alpah mrgoli. Deskanje po spletu mi prikliče spomine in tudi oko se mi zarosi, če na spletu zagledam kraj, kjer mi je bilo zelo lepo.«

Ansambel, v katerem je sodeloval Peter Muck, pred hotelolm na Pokljuki. Z rumeno je označena smer, ki jo je Peter uporabil do svoje sobe. "Ker na Pokljuki ni bilo možnosti za plezanje in ker hudič v sili muhe žre, sem se lotil hotela. Smer, ki sem si jo zamislil, da pridem v mojo podstrešno sobico, je bila kar zahtevna."

Peter Muck tudi priznava, da kljub splošni oznaki planincev in alpinistov z romantiko, je njega ta čustveni pojav zagrabil, ko je prekoračil Abrahama. »Ko sem še plezal, sem imel podobne težnje kot zapisane so v knjigi Osvajalci nekoristnega sveta francoskega alpinista Lionela Terraya. Se pa seveda z njim ne morem in ne smem primerjati. V skoraj pozabljenih spominih na kolovratenje po gorah se mi sedaj prikazuje polno čustvenih odtenkov. Na primer pogled na viharnik, kako se z svojimi koreninami še vedno oklepa razpokanega skalovja. Moj najlepši čas za v hribe je bila jesen. Rad sem vztrajal na vrhovih do sončnega zahoda. Najbolj me je navdušilo, ko so pozno popoldanski jesenski žarki sonca prodirali skozi orumenelo vejevje macesnov.«