Kljub hudemu imenu gre za enega najlažje dostopnih dvatisočakov v celotnih Julijskih Alpah, kljub temu pa ture ne kaže podcenjevati, nenazadnje je treba premagati 910 metrov višinske razlike. Viharniki smo na tem vrhu nazadnje bili pred desetimi leti, zato je sedaj že čas, da preverimo, za koliko se je med tem ta vrh za nas povišal, čas hoje pa podaljšal. S hojo bomo pričeli na obsežni planoti planine Pecol, ki se razprostira pod mogočnimi stenami Montaža. Na planini sicer pasejo živino, vendar je območje tako obsežno, da to nima negativnih učinkov zaradi preveč intenzivne paše, kakršne lahko vidimo ponekod v Avstriji pa tudi pri nas. Tukaj je še obilo planinskega cvetja, ves čas hoje po planini, dokler ne bomo prišli do sten Poliških Špikov, pa nas bodo spremljali žvižgi tolstih svizcev. Čeprav se stena od daleč zdi nepremagljiv zid, je po njej mojstrsko speljana mulatjera, ki sledi naravnim prehodom. Te ne uporabljajo le planinci, temveč tudi številni kozorogi. Zanimivo je, da se na območju Montaža zbirajo samci z mogočnimi rogovi, Špik Hude police pa je domovanje samic s poskočnimi mladiči. Z vrha, ki je sicer v senci bližnjega 330 metrov višjega Montaža, je neverjeten razgled po celotnih Zahodnih Julijcih, v daljavi pa se vidijo tudi Dolomiti.