Pogovarjali smo se z Mirom Šušteršičem (roj. 1957), vrhunskim alpinistom nekdanje generacije, ki pravi, da je bil Lotse njegovo najtežje doživetje. Drugi pogovor pa je z Mirovim bratom Janezom Šušteršičem (roj. 1953), prav tako alpinistom in Mirovim dolgoletnim soplezalcem, in pravi, da pleza zaradi svojega užitka, ne dosežkov. Tretji intervju je z Ivano Leskovar iz PD Slovenska Bistrica, prejemnico spominske plakete PZS, vodnico PZS in prostovoljko v odboru InPlaninec.

---

Vsebina 2/2024 TEMA MESECA Spomini na Tirič Mir INTERVJU Miro Šušteršič - Čeha INTERVJU Janez Šušteršič GORSKI VELIKANI Uspeh ni dokončen, neuspeh ni usoden POTOPIS Kjer so jezera kot pivo ZAŠČITA NARAVE Iz zgodovine naravnih parkov Z NAMI NA POT Otok čudežev PLANINČKOV KOTIČEK Nepozabna izkušnja pozabljenih očal NAŠE ZELO ZAHTEVNE PLANINSKE POTI Če se ne da več skozi vrata, pa skozi okno PRIZNANJA PZS 2023 Moraš imeti srečo, da imaš srečo ... INTERVJU Ivana Leskovar TURNO SMUČANJE Hoja s smučmi in kožami KOLUMNA Narodnozabavne koče RAZISKOVANJE Odkrivanje tople vode SKORAJ HUMORESKA Nenavadna službena pot MNENJA Naordijska ali alpska hoja? SPOMINI V svetlobo DOŽIVETJE Ne delo, garanje PLANINSKA ORGANIZACIJA V SPOMIN

 PZS in PV

Te zimske dni sem obiskal enega od vrhov na Pokljuki z lepimi razgledi na Julijce in Karavanke na drugi strani doline Save. Kot vedno, ko se odpravim v gorski svet, kjer je več obiskovalcev, me zanima, kako se ljudje tam obnašajo. Kakor so mi misli tekle na turi, bodo tudi tule, pri čemer bom svoja stališča malce pokomentiral.

S parkirišča je do planinske koče vodila široka shojena gaz. Sledi so kazale, da je nekdo tu hodil s krpljami, kar je na utrjeni gazi povsem nepotrebno. Krplje so za celec, za sneg, kjer ni hodil še nihče, oziroma tam, kjer se udira. Hoja s krpljami po trdem ni udobna in je naporna. Nič posebnega, si rečem, saj sem take sledi videl tudi v sosednji Italiji.

Pri vzponu sem prehitel prijaznega turnega smučarja, ki je noge s smučmi precej dvigoval, namesto da bi le drsel. S tem izgubljamo več energije, kot je treba, lažje je, če le drsimo.

Pri planinski koči sem se na kratko ustavil na poti navzgor in navzdol. Na klopcah so sedeli planinci precej na široko, čeprav bi bilo prostora še za koga od prisotnih. Usedel sem se na nahrbtnik in malce popil. Lažje bi bilo seveda sedeti na klopci. A posluha za to ni bilo, čeprav smo se spogledovali. Tule nimam pametnega komentarja. Takšni časi so.

Na vrh je vodila globoka gaz, ki je bila takoj na začetku rumena od lulanja. Dobro, od množice psov na turi ne moreš pričakovati, da se bodo umaknili meter stran iz gazi, od človeka pa bi. No, morda je bila nuja prevelika.

Na ozki gazi so planinci naredili stopinje, ki so jih tisti, ki so se že vračali z vrha, podrli. Nenapisano pravilo je, da ne sestopamo po utrjeni gazi, saj s tem otežimo vzpon, seveda pa to ni vedno možno. Bolj moteče je bilo, da so hodili tudi po turnosmučarski gazi. Ta je običajno speljana ob gazi pešakov. In ta je namenjena le turnim smučarjem! Po tej se res ne hodi! Psi na turnih smučinah težje grabijo, če so vmes luknje. Kje je rešitev? Da greš pač tja, kjer je manj obiskovalcev, ali pa da tistim, ki gazi uničujejo, poveš, naj tam ne hodijo. Če zaleže.

To, da nekateri ves čas in na ves glas telefonarijo, je v današnjih časih pač stalna praksa in tega se očitno ne da preprečiti. Bolje bi vsekakor bilo, da bi se ozrli v lepoto gorske narave in jo tiho občudovali. Videli bi marsikaj - lepega. Še enkrat povem, kako mi je bilo všeč na Japonskem, kjer so razvili takšno kulturo, da glasno telefoniranje ni primerno, ker moti ostale, zato v javnosti nihče ne govori, še posebej ne na glas.

Na grebenu, kjer so se odprli razgledi, je nekdo v celem snegu ob gazi narisal moški spolni organ. Tudi to bi težko komentiral. Morda je ta nadobudni slikar zamenjal svež sneg z ogledalom, kdo bi vedel. Bolj všeč mi je bilo na eni mojih naslednjih tur, ko je nekdo v sneg narisal veliko srce.

Na vrhu je v večji skupini planincev nekdo vprašal, kje je Golica. Vsi so gledali v smeri Karavank, vključno s fantom, ki je imel na nahrbtniku dva cepina (na ta vrh ni bil potreben niti eden), pa nihče ni vedel. Lepo je, da ljudje hodijo v gore, tako jih bodo tudi bolje spoznali. Najbolj smešno mi pa je, kako se nastavljajo objektivom in krilijo z rokami in nogami - seveda za všečkanje. Mojega komentarja, da se mi zdi to povsem butasto, seveda ne boste vzeli za resno.

Ko takole razmišljam o gorohodenju, ne morem mimo sprememb, ki se dogajajo - predvsem v zadnjem času po koroni - in se jim nekateri tako čudijo. Potem se spomnim, kako je bilo pred sto leti, ko so drenovci preplezali Slovensko smer v Triglavu in jih je znani politik in pisatelj na Kredarici nahrulil z besedami, da bi jih najraje klofnil. Pa kako smo včasih hodili in plezali brez čelad, danes pa je to samoumevno. Pa kako so bile gore v petdesetih in šestdesetih letih prav tako množično obljudene, vsi so hodili tja gor. In članov PZS (Planinska zveza Slovenije) je bilo čez 100.000 in tudi naročnikov Planinskega vestnika (PV) je bilo čez 10.000. Kje daleč zadaj so zdaj ti časi?

Dejstvo je, da so spremembe stalnica, in s tem se pač moramo sprijazniti. Žal je tudi zelo verjetno, da teh mojih komentarjev tisti, ki hodijo na take ture, ne bodo brali. Vseeno jih vabim, da se ob začetku leta pridružijo naši veliki družini, ki je zbrana v PZS (Planinci Zarišemo Srce) in postanejo naročniki PV (Planinci Vemo). Ne bodo razočarani.