Sledi kratek povzetek komentarjev pod omenjenim in pod podobnimi članki. Koče požigajo člani zlobnih planinskih društev, ki so njihovi lastniki. Motiv naj bi bile zavarovalnine in splošna zlobna naravnanost planinskih funkcionarjev proti planinstvu. Kriminalistične preiskave tega ne potrjujejo. Gradnje se vlečejo neskončno dolgo, ker so ljudje na planinskih društvih popolnoma nesposobni in, seveda, splošno zlobni. Gradnje se vlečejo tudi zato, da se lahko dražijo in zato lahko zlobni ljudje v planinskih društvih še več pokradejo, ker tako in tako zgolj kradejo. Kriminalistične preiskave in splošna dejstva tega ne potrjujejo. Koče, ki jih gradijo, bodo grdi zmazki, ki ne spadajo v gore. Vodstva planinskih društev in arhitekti načrtujejo takšne zmazke zgolj iz splošne zlobe in z namenom vznemirjanja prebivalstva s posebnim poudarkom na spletne komentatorje. Preiskave modne in arhitekturne policije tega ne potrjujejo.

Saj veste, kako je z ljudskim glasom, ko ga poslušaš, se mu upiraš, vendar se hkrati sprašuješ, ali ima ljudstvo vendarle prav? Počasi dvomiš o sebi in slediš pregovoru, da kjer je dim, je tudi ogenj. To te ponese k razmišljanju o številnih požarih planinskih koč in neizogibno se spomniš tistega, ki si ga najbolj doživel.

Prepričan sem, da so za izgradnjo vsake planinske koče potrebne osebne žrtve, veliko volje in precej muke, ki je nekatere doletela zgolj zaradi smole ali celo zaradi nespametnih ravnanj obiskovalcev. Ne gre le za prijazno besedo in trepljanje po ramah, potreben je iskren izraz podpore.

Leta 1999 je pogorel Dom na Zelenici, planinski dom, ki sem ga zagotovo največkrat obiskal. Tam sem grel premražene otroške roke in noge, ko sta bila tam še smučišče in mraz. Tam sem preživljal taborniška zimovanja, kjer smo doživljali stvari, ki jih je danes nemogoče doživeti. Tam smo zaključevali prve zimske alpinistične ture. Tam je mladinec postajal mož. In potem je vse to pogorelo. Tudi takrat, tudi za to kočo, so govorili, da jo je zažgal oskrbnik in da jo je zažgalo planinsko društvo. Kriminalistična preiskava tega ni potrdila.

Takrat sem bil dejaven v planinskem društvu in spomnim se splošnega obupa. Ostali smo brez pomembne koče in v takrat slabo delujočem društvu je izginil vsakršni optimizem. Kot mladenič brez življenjskih izkušenj si nisem znal predstavljati, kako bi iz tistega pogorišča lahko kadarkoli nastalo kaj dobrega. Prvi optimizem je prinesla čistilna akcija, ki je vsem pokazala, da je treba začeti pozabljati na nesoglasja in preprosto nekaj storiti. Četudi le pospraviti pogorišče. Skupaj s čiščenjem so prišle tudi bodrilne besede izkušenejših. Njihova volja je še danes navdihujoča.

Da je iz pogorišča nastal nov Dom, je trajalo trinajst let težkih bitk. Nekateri so za nov dom na gradbišču pustili več kot dušo in srce. Ljudje so jemali posojila in zastavljali lastne nepremičnine, da je gradnja lahko potekala. Tem istim so za vogalom očitali, da v resnici kradejo. Spomnim se trdih borb z občino, ki je naenkrat uvidela pomen take koče in na koncu rešilno pomagala. Planinsko društvo samo ne bi zmoglo. Spomnim se finiša, v katerem je bilo treba vzpostaviti Gorniški učni center Zelenica, kar je omogočalo pridobitev sredstev za dokončanje. Spomnim se vizije, ki živi še danes. Vse povezano z neštetimi prostovoljnimi urami in odrekanji. Gradnja novega planinskega doma je dodobra spremenila tudi društvo. Iz pogorišča je zraslo dejavno društvo, ki je v naslednjem desetletju uspelo temeljito prenoviti še tri planinske domove in je postalo bolj dejavno na skoraj vseh področjih planinskih dejavnosti. Društvo je gradilo kočo in koča je gradila društvo.



Zapisani spomini želijo predvsem bodriti te, ki trenutno gradijo, in dežurnemu komentariatu sporočiti, da je gradnja planinskih domov predvsem velika muka in ne priložnost za krajo in uničevanje krajine. Vem, da bo le malokdo, ki piše zlobne komentarje, prebiral te vrstice. Verjetno je smotrneje spodbuditi tiste, ki naletijo na zlobne komentarje, da stopijo v obrambo graditeljem. Prepričan sem, da so za izgradnjo vsake planinske koče potrebne osebne žrtve, veliko volje in precej muke, ki je nekatere doletela zgolj zaradi smole ali celo zaradi nespametnih ravnanj obiskovalcev. Ne gre le za prijazno besedo in trepljanje po ramah, potreben je iskren izraz podpore.

Gradnja planinskih koč je bila vedno izziv, vedno je trajalo, nikoli ni bilo lahko in pomen planinskih postojank je bil vedno velik. Zato se moramo zavedati, da tudi današnji graditelji počnejo nekaj pomembnega. Seveda ni vseeno, kako to počnejo in kaj gradijo. S čimer se bo strinjal tudi komentator nasprotnik sodobnih planinskih graditeljev. Od tu naprej ... hja, od tu naprej ... Tu pridemo do enega največjih slovenskih sodobnih estetskih vprašanj: kako naj bo videti planinska koča?

Ker so nekateri ugotovili, da so vodstva planinskih društev splošno zlobna, morajo svoje stališče braniti tudi glede omenjenega vprašanja in ugotoviti, da so nove in načrtovane koče le nadaljnji izraz splošne zlobe ter izraz uničevanja slovenske planinske krajine. Nekaj podobnega kot vetrne elektrarne. Tudi te potrebujemo, tudi te morajo predvsem proizvajati elektriko in ne zadovoljevati našega estetskega čuta, tudi te so pretanjeno in funkcionalno oblikovane, a odnos mnogih Slovencev do njih je izrazito odklonilen. Celo tako, da so o njih ustvarili marsikatero teorijo zarote. Pri tem pa jih ne moti estetika daljnovodov, industrijskih con, gasilskih domov, nakupovalnih centrov, ogromnih parkirišč, jumbo plakatov in Fehtarjev.

Številnih pritožb je deležen omenjeni nov Frischaufov dom na Okrešlju. Osebno menim, da gre za arhitekturni poskus, kako združiti funkcionalnost in estetiko sodobnega slovenskega višjega srednjega sloja. Korektna in profesionalna arhitektura sodobnega časa. Dežurni pritoževalci imajo, kajpak, drugačno mnenje. Takšna stavba ne spada v gorsko okolje, ni iz kamna in lesa (v resnici je iz kamna in lesa), deluje hladno, nima duše, videti je moderna, je preveč umetniška, videti je kot hotel itd. Sledijo tudi predlogi: bolj skromno, saj planinci malo potrebujemo, postavimo leseno tradicionalno kmečko hišo, postavimo povsem enako prejšnji koči, zgradimo navadno brunarico, naj bo nekaj staromodnega, hočemo več domačnosti in topline.

Priznam, najraje bi se sprl tako s pritoževalci kot s predlagatelji, saj so njihove pritožbe in predlogi na trhlih nogah. Raje bom storil tisto, pred čimer so me svarili že stari Latini: De gustibus non disputandum est (o okusih se ne razpravlja). Torej, želim razpravljati o okusih. Ko razmislim o argumentaciji nasprotnikov sodobne arhitekture v gorah, ne morem drugače, kot da v mislih zaobjamem njihovo celotno estetsko argumentacijo. Planinske koče naj bi bile nove, a staro-modne, videti morajo biti "gorske", delovati "domače", biti morajo "alpske", ne moremo niti mimo kančka nostalgičnosti. Kaj drugega naj bi še bilo gorsko (bolj gorenjsko), "domače", domačijsko, alpsko in nostalgično, a vse skupaj zakuhano na sodoben način? Narodnozabavna glasba!

Seveda, to je pač sodobni slovenski okus, estetika narodnozabavne glasbe. Predstavljajte si playlisto planinske koče. Si na njej znate predstavljati Taylor Swift, Kendricka Lamarja, Nicki Minaj in Masayah? Zlahka pa si predstavljate Avsenika, Slaka, po nekaj popitih pivih tudi Modrijane, Gade in Fehtarje, po nekaj ta zelenih pa tudi Oliverja Dragojeviča in Aleksandro Prijović. Problem je v trajanju glasbe in stavbe, težava je v trajanju glasbene mode in graditeljske mode. Pri-ljubljenost Taylor in Aleksandre bo morda minila, preden bo zgrajen nov dom na Okrešlju, in slava Modrijanov bo minila, preden bo postala stavba tako stara, da bo obiskovalcu vzbujala nostalgične občutke po časih, ki jih nikoli ni bilo. Stavbe imajo drugačno funkcijo kot izdelki popkulture, toda naš okus je predvsem okus slednje.

Zanimivo je, da se bodo čez sodoben planinski dom v Sloveniji pritoževali ljudje, ki bodo všečkali fotografije nekaterih skoraj futurističnih planinskih koč, ki so v zadnjih desetletjih nastale v Alpah: Stüdlhütte, Goûter, Monte Rossa, Tracuit, Cabane de Moiry. Čez sodoben videz koče se bodo pridušali ljudje, ki bodo do njih prišli oblečeni v pajkice, pri moških prekrite s kratkimi hlačami, v modernih trucker kapah, obuti v copate za gorski tek in z border collijem na povodcu. Po pričevanjih osebja koč bodo zahtevali raven gostinskih storitev nekje med ljubljanskim kafičem (jaz bi eno malce podaljšano z veliko toplega spenjenega mleka brez pene) in restavracijo z Michelinovim krožnikom.

Prepričan sem, da arhitekt, ki stoji pred izzivom projektiranja planinske koče, ne dobi naročnikove zahteve, naj sledi narodnozabavni estetiki, naj bo koča nostalgična in nekako stara, že ko bo nova. Prepričan sem, da na mizo dobi zahteve, ki so vendarle bolj povezane s funkcionalnostjo, trajnostjo, dolgoživostjo in verjetno, žal, tudi s ceno. Prepričan sem, da tipični arhitekt v sebi ne nosi ponotranjene narodnozabavne viže, s katero bi se lotil projektiranja. In potem je to tako, kot sem opisal zgoraj.

Ravno zato je prav, da graditelji zaupajo arhitektom, ki so ne nazadnje tudi strokovnjaki za estetiko stavb, ravno zato, da se izognemo idejam zafrkantov in nadobudnim ljubiteljskim načrtovalcem stavb, ki so novo fasado na domači hiši pobarvali z modro, zeleno ali živo rožnato.

Ker je gradnja nove koče vendarle izjemno zahteven in odgovoren projekt, se z njim graditelji in arhitekti ne morejo zafrkavati. Menim, da bi se vendarle lahko nekoliko estetsko sprostili, kar bi pripeljalo tudi do kakšnega arhitekturnega presežka. Umetniška sproščenost še ni zafrkavanje. Nujno mora biti nekaj več. Sodobna narodnozabavna estetika je prav to - zafrkancija. Ravno zato je prav, da graditelji zaupajo arhitektom, ki so ne nazadnje tudi strokovnjaki za estetiko stavb, ravno zato, da se izognemo idejam zafrkantov in nadobudnim ljubiteljskim načrtovalcem stavb, ki so novo fasado na domači hiši pobarvali z modro, zeleno ali živo rožnato.

Pri gradnji takih stavb je treba gledati na ugodje bivanja sedanjih in prihodnjih obiskovalcev. Gledati je treba čez obzorja naših življenj. Gre za zapuščino, ki še ni nastala. Za zapuščino, ki pogosto nastaja v težkih razmerah, na pogon osebne volje in z goro potrpežljivosti. Pri tem upam, da bodo nove stavbe dolgo preživele svoje graditelje. O estetiki sodim, da bodo dolgoročno najbolj uspešne tiste stavbe, o katerih se bodo ob njihovi rušitvi ljudje pridušali, da so imele dušo, da so bile domače in da jih pogrešajo. Katerim bodo to pripisali, žal ne moremo soditi z današnjimi očmi in še manj z današnjim vzdušjem med spletnimi komentatorji.