Ustanovni zbor Slovenskega planinskega društva je potekal 27. februarja 1893 v vrtnem salonu pri Maliču v Knafljevem prehodu v Ljubljani, kjer so za mandat petih let izvolili odbor v zasedbi: Fran Orožen - načelnik, Josip Furlan - namestnik načelnika, Anton Mikuš - tajnik, Josip Hauptman - namestnik tajnika, Ivan Soklič - blagajnik, Franc Tavčar - namestnik blagajnika, Franc Triller - gospodar, Ivan Hrasky in Ljudevit Wolfing - odbornika.
Kdaj in na kakšen način je vodstvo Kranjske sekcije izvedelo, da na planinskem področju ni več monopolist, ne vemo. Zagotovo so to v tedanji majhni Ljubljani izvedeli, še preden se je novica pojavila v slovenskih časopisih. Kakšnega posebnega poudarka temu niso dajali. Imeli so dvajset let prednosti, imeli so znanje, izkušnje in sredstva. Na SPD so zelo verjetno gledali zviška, saj se je slovensko društvo pojavilo čez noč in ni imelo ničesar, kar so že imeli in naredili oni: planinske poti, koče, literaturo, organizirano vodniško službo ter močno zaledje združenega Nemško-avstrijskega planinskega društva. Vsega tega se ni dalo enostavno preskočiti. SPD naj bi bilo muha enodnevnica, ki ji bodo do večera odpadla krila.
Slovensko planinsko društvo je s tem pismom naznanilo Kranjski sekciji, da v gorah na Kranjskem ne bo več dolgo monopolist. SPD je na začetku prav tako postalo član Alpenvereina, vendar ne nemškega dela kot Kranjska sekcija, temveč nam manj sovražnega, avstrijskega. (Arhiv Alpenverein Innsbruck)
Minili so slabi trije meseci. Na naslov Kranjske sekcije je priromalo kratko sporočilno pismo, napisano v lepi slovenščini. Datirano je bilo 15. maja 1893. V zgornjem levem kotu se je nahajal umetelen logotip in ime Slovensko planinsko društvo v Ljubljani. Pisalo je:
Slavna sekcija!
»Slovensko planinsko društvo« si usoja javiti, da se je ustanovilo na podstavi priloženih pravil ter da je začelo delovati. Obenem naznanja, da je pristopilo k nemškega in avstrijskega planinskega društva »Section Austria« na Dunaji.
Z odličnim spoštovanjem in planinskim pozdravom!
V ime odbora
Fran Orožen, načelnik in Anton Mikuš, tajnik
Pismo deluje nekoliko porogljivo in niti ni izključeno, da ni. Za norčevanje bi danes sicer verjetno imeli že pretirano uglajeno naslavljanje s »slavno sekcijo«, kar je ta v primerjavi s komaj rojenim otrokom slovenskega planinstva pravzaprav tudi bila. A tudi odlično spoštovanje na koncu pisma je bilo dejansko
predvsem stvar omike v tedanji korespondenci.
Zato pa zbode naznanilo, da se bo SPD sicer vključilo v DÖAV kot ena od njenih sekcij, vendar v Slovencem bolj prijateljsko naklonjeno avstrijsko polovico skupnega društva.
Čemu tako, vemo na podlagi poznejših vedno ostrejših dopisovanj in obtoževanj med obema deležnikoma. Zelo očitno je, da sta trčili skupaj dve nacionalni in politični prepričanji, predvsem glede svoje umeščenosti v tem prostoru.
Fran Orožen, prvi načelnik Slovenskega planinskega društva, in Josip Hauptman, ki je za Antonom Mikušem več let opravljal funkcijo tajnika SPD. (Vir Wikipedija)
SPD je na podlagi ohranjenih dokumentov na začetku torej delovalo kot del DÖAV, se pravi kot ena od njegovih sekcij oziroma podružnic na Kranjskem. Ta podatek so starejši, danes večinoma že pokojni poznavalci planinske zgodovine še poznali iz pripovedovanj, vendar se o tem ni na glas govorilo. O tem molči tudi Planinski vestnik, ki je začel izhajati leta 1895, ko je bilo že jasno, da povezave z DÖAV ne more več biti, zato pa Planinski vestnik v svojih prvih številkah omenja stalne napetosti, ki so se dogajale v zvezi s Kranjsko sekcijo in njenim velikonemškim delovanjem.
SPD je bilo v resnici vse kaj drugega kot muha enodnevnica. Imelo je večinsko zaledje v prebivalstvu na Kranjskem in tega se je dobro zavedalo. Zato se je na že preorane planinske njive podalo s svojim plugom in povzročilo veliko jeze pri »slavni« konkurenci.
V prvem letu delovanja sta bili ustanovljeni že dve podružnici SPD. Kamniška podružnica 19. julija 1893, Savinjska pa 18. avgusta 1893 v Mozirju. Matično društvo je postalo osrednje društvo, njegov odbor pa osrednji odbor. Ob koncu leta je imelo SPD 225 članov, od tega 157 v Ljubljani, 28 v Kamniku in 40 v Savinjski dolini.
Orožnova koča pod Črno prstjo je postala prva koča SPD. (Vir Gorenjski muzej)
Že leto po ustanovitvi jim je uspelo zgraditi prvo planinsko zavetišče, Orožnovo kočo, imenovano po načelniku društva, ki je bila na planini Lisec pod vrhom Črne prsti. Njeno odprtje je predstavljalo manifestacijo slovenstva in začetek narodnostnega boja v Triglavskem pogorju. Tudi Bohinjci so se zavedali pomena tega dogodka, saj so napisali na slavolok v Bohinjski Bistrici: »Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se bohinjska!« Sledila ji je istega leta skromna in neoskrbovana Kocbekova koča pod Ojstrico.
Le dve leti po ustanovitvi je na vrhu Triglava stal Aljažev stolp in takoj za tem tudi Aljaževa koča na Kredarici, ki se je zasidrala med Dežmanovo kočo in Triglav, vsi planinci pa so seveda uporabljali poti, ki jih je že prej zgradila Kranjska sekcija. V Vratih je zrasla prva Aljaževa koča, v kateri so se ustavljali tudi tuji planinci, in ob njihovi poti na Velem polju, čez katerega se je šlo proti Koči Marije Terezije, je stala slovenska Vodnikova koča. Prav pri slednji naletimo na eno od »Kekčevih ukan« SPD, ki je morala zelo razjeziti vodstvo Kranjske sekcije. Ta je namreč dala zgraditi udobnejšo pot pod Toscem, po kateri danes hodimo proti Planiki. S tem se je skrajšala pot na Triglav za dobro uro, ker je odpadel sestop na Velo polje, kjer je stala Vodnikova koča. SPD si je hitro opomoglo od prve osuplosti in je dalo leseno kočo razstaviti in jo spet postaviti višje, tik ob planinski poti, kjer je uspešno »prestrezala« planince.
Prvotno je Vodnikova koča stala na Velem polju. Na razglednici Kranjske sekcije je navedeno, da gre za slovensko kočo (da bi se je nemški planinci izogibali). Po premiku poti pod Tosc jo je dalo SPD razstaviti in postaviti tik ob pot Kranjske sekcije, kjer stoji še danes. (Arhiv Alpenverein Innsbruck)
Pojavile so se nove slovenske poti, označene z belo-modro-rdečo markacijo v barvi slovenske trobojnice. SPD je najemalo za svoje delo ljudi, ki so do tedaj gradili le poti po naročilu Kranjske sekcije (omenjeni Požganc je postal Aljažev glavni graditelj poti in koč, op. a.), najemali so vodnike, ki so jim oni organizirali in plačali tečaje, na katerih so pridobili vodniške licence in jim kupili tudi nekaj opreme.
Začelo je prihajati do sporov med vodniki in delodajalci. Nekateri vodniki so se namreč brez pomisleka pustili najeti tudi od SPD, česar pa njihovi botri seveda niso odobravali. Zahtevali so popolno pripadnost in zvestobo do DÖAV, ki so jo potrdili s podpisano izjavo in morali so na vidnem mestu nositi znak vodnika DÖAV.
Vsi se tega niso držali. Vodstvo sekcije se je moralo soočiti z dejstvom, da so »nekateri vodniki postali odpadniki«, česar niso mogli razumeti, saj se ni ujemalo z resno in odgovorno vodniško službo. Leta 1896 so vodniku Lorenzu Jelarju iz Bohinja odvzeli vodniško licenco, ker je »po naročilu od drugod« prebarval markacije Kranjske sekcije in ker kljub večkratnim opozorilom v službi ni hotel nositi vodniškega znaka DÖAV. Drugi vodnik Mihael Uršič iz vasi Kregarjevo (Kamnik) je izgubil vodniško licenco, ker je brez dovoljenja prevzel vodniško značko drugega društva (SPD) in z barvami tujega društva označil pot, ki jo je naredila Kranjska sekcija. Na srečo pa, so še omenili, sta bila po drugi strani leta 1898 in 1899 vodnika Lovrenc Potočnik iz Kamnika in Lovrenc Škantar iz Bohinja nagrajena, ker sta prijavila oblastem nekatere uničevalce markacij.
Treba je bilo ukrepati. Vodstvo Kranjske sekcije je pisalo na Dunaj in seznanilo DÖAV s kritičnim stanjem na Kranjskem, češ da SPD zgolj podpihuje politični prepir in nacionalizem, ki nima kaj iskati v gorah, da se dela škoda za planinstvo in da naj centrala to poskuša na nek način preprečiti.
Centrala je pomagala in Slovenci so prej kot v dveh letih z lahkim srcem ugotovili, da lahko odidejo na svoje. To so z odstopnim pismom sporočili Avstrijskemu planinskemu društvu, po tem ko jim je to dalo vedeti, da niso zaželen otrok v njihovi planinski družini. Glavni očitki SPD so leteli na nedopustno nacionalistično delovanje, ki ga DÖAV pod svojim okriljem ne more trpeti.
Zbadljivo vabilo (v slovenščini), ki ga je ob odprtju nove Vodnikove koče SPD poslalo na sedež Kranjske sekcije.
(Arhiv Alpenverein Innsbruck)
SPD je leto svojega odhoda pospremilo »s češarkom v Bedančev nos«, ko je avgusta meseca poslal »prijazno vabilo« v slovenščini na naslov Kranjske sekcije. Razlog je bil odprtje nove planinske koče na Velem polju. Pismo se je našlo v arhivu v Innsbrucku.
»Ljubljana, 14. avgusta 1895
Slavno vodstvo!
Podpisano vodstvo vljudno naznanja, da bode dne 19. t. m. otvorilo tretjo slovensko planinsko kočo, in sicer na Velem polji pod Triglavom.
Spored slavnosti povodom te otvoritve je sledeči:
Ljubljanjski izletniki odpeljejo se z gorenjskim vlakom ob polnoči iz 17. na 18. t. m. do Lesc, od tam z vozovi v Bohinj, kjer bo skupna sv. maša in kosilo. Ob 12. uri odhod iz Srednje vasi na Velo polje, kamor dospe od 6. do 7. ure zvečer; tam prenočišče v novi koči.
Dne 19. avgusta zjutraj slovesna otvoritev koče in potem se izletniki razidejo kakor jim drago.«
Pismo je v imenu SPD poslal tajnik Josip Hauptman.
Povod za hude obtožbe pa je bil članek, objavljen v Planinskem vestniku in poobjavljen v drugih slovenskih časopisih, ki je povezan z novo kočo. Naslov je imel Triglavska koča. V njem SPD naznanja Slovencem veselo novico, da je Triglav ponovno prešel v slovensko last, po tem, ko so v letu 1895 na vrhu gore postavili že po vsej Evropi znani Aljažev stolp, malce pod njim imenitno Staničevo zavetišče in na Velem polju prijazno kočo. Ta mesec pa so zasnovali še eno novo stavbo, ki bo njihovo domoljubno delo v triglavski okolici zaokrožilo v celoto. Slovensko planinsko društvo je namreč kupilo parcelo na Kredarici, le tri četrt ure oddaljeno od vrha Triglava, na kateri bo naslednje leto zrasla lepa slovenska koča. In po tem sledi zaključek, ki je tako razburil vodstvo Kranjske sekcije, da so se nemudoma in z velikim ogorčenjem pritožili centrali DÖAV:
»Ob obletnici otvoritve Vodnikove koče jo bodemo slovesno blagoslovili ter na stežaj odprli vsem domačinom, ki delajo bodisi z uma svetlim mečem, ali pa s krepko dlanjo, ter tudi vsem nedomačinom, ki so dobre volje. Nikogar ne bomo gonili od nje ali celo iz nje, vsakdo bo dobrodošel in bo našel v njej mirnega in varnega zavetja.
Hvala Bogu, da bomo zopet pod svojo streho na svojem Triglavu, da nas ne bodo več odurno pehali od sebe naši domači markovci in naši, svoj slovenski rod brezobrazno sramoteči in slovensko poštenje na prodaj noseči paraziti. Naš je Triglav in ostane naš na veke!«
Iz tega evforičnega zapisa v Planinskem vestniku je vsakomur jasno, da očitki letijo predvsem na nemško opredeljene Slovence, ki so svojemu narodu v sramoto. Prizadeti so se pritožili centrali in ta je vljudno, toda ostro kot mati, zažugala svoji neposlušni deci:
Cenjenemu Slovenskemu planinskemu društvu v Ljubljani.
V Vašem cenjenem pismu z dne 17. marca 1893 ste nas obvestili o Vašem konstituiranju in hkrati izrazili željo za sprejem v Avstrijsko podružnico DuOeAV. Bilo nam je v čast, da smo Vas v pismu z dne 21. aprila 1893 lahko obvestili z odločitvijo glavnega odbora našega društva, ki je potrdilo sprejem v društvo. Veselilo nas je, da ste s to odločitvijo sprejeli častno dolžnost, ki je povezana s članstvom v društvu, četudi ni izrecno določena v statutu. Gre za obvezo, da spodbujate prizadevanja našega društva in mu javno ne nasprotujete. Žal pa nekatere izjave, ki so bile nedavno natisnjene v glasilu Vašega društva, dajejo vtis, da namere Vašega društva do DuOeAV niso preveč prijazne. Tako so bile v št. 9, str. 138 zapisane besede: »Hvala Bogu, da bomo spet na našem Triglavu pod svojo streho, da nas ne bodo več brezsramno odrivali, naši domači markovci in naši svoj slovenski rod brezsramno sramoteči, slovensko poštenje naprodaj noseči paraziti. Naš je Triglav in ostane naš na veke.« In na straneh 140/141: »Le domače delo je naš spas, tuje poguba.« Zaenkrat smo te in podobne izraze odklonilnega odnosa do DuOeAV pripravljeni obravnavati kot subjektivne opazke posameznih članov Vašega društva, ki so se v publikacijah Vašega društva morda znašle samo zaradi popustljivosti ali slabega nadzora uredništva. Vas pa ob tem vendarle moramo naprositi, da v prihodnje nekoliko strožje nadzirate dopise oziroma objave v glasilu, ki ga izdajate. V primeru, da zgornje izjave dejansko sovpadajo s stališči vašega odbora, pa presodite, ali so potemtakem združljive tudi s častnimi dolžnostmi, ki ste jih prevzeli do nas, ko ste se nam pridružili.
Z izrazom najvišjega spoštovanja,
Avstrijska podružnica DuOeAV
Zaključek pisma, s katerim načelnik SPD Fran Orožen obvešča avstrijsko podružnico Alpenvereina, da po dveh letih in pol izstopajo iz njihovih vrst. (Arhiv Alpenverein Innsbruck)
Iz Ljubljane je sledilo izstopno pismo SPD, ki je bilo pravzaprav samo še formalnost. Vse je bilo že pripravljeno in čakalo se je le še na povod, ki je bil to pismo iz Avstrije. Napisano je bilo v omikani nemščini, pismo pa je tajnik prepisal v gotico.
Hvalevredni sekciji »Avstrija« nemškega in avstrijskega planinskega društva!
V odgovor na Vaš cenjeni dopis z dnem 6. novembra 1895 vam hitimo sporočiti naslednje.
Kmalu po ustanovitvi našega društva smo pristopili k hvalevredni sekciji Avstrija v upanju, da bomo lahko vzdrževali dobre odnose z vašo cenjeno sekcijo in na splošno s celim planinskim društvom DÖAV. Z nam najbližjo Kranjsko sekcijo se žal nismo mogli povezati, ker se je ta že od ustanovitve našega društva obnašala najmanj nenaklonjeno kljub vsem našim prizadevanjem na področju pospeševanja planinskega turizma. Da se pri tem nismo motili, dokazujejo različni ukrepi in izjave hvalevredne Kranjske sekcije in njenih odbornikov.
Prizadevanj hvalevrednega Nemškega in avstrijskega planinskega društva nismo nikoli zavirali, še manj smo se mu postavljali po robu. Kar pa se tiče besed v 9. številki na str. 138 našega društvenega glasila Planinski vestnik, ki ste jih citirali, lahko cenjena sekcija Avstrija sama ugotovi, da se dotični odstavek našega članka ne nanaša na hvalevredno Nemško in avstrijsko planinsko društvo kot celoto, ampak izključno na Kranjsko sekcijo.
Preveč bi bilo naštevati vse odredbe in zapreke, s katerimi Kranjska sekcija skuša ohromiti našo dejavnost. Za te naše domneve imamo trdne dokaze. Kljub temu smo se skušali izogniti konfliktu, čeprav je bilo v zadnjem času precej spletkarjenja proti našemu društvu. Enako velja tudi za sekcijo Cilli, ki posebno rada postavlja zapreke pred prizadevanja naše mirne podružnice v Savinjski dolini.
Sledi nekaj primerov postopanja Kranjske sekcije do našega društva.
Upravniku Dežmanove koče Kranjske sekcije je bilo strogo zabičano, da v omenjeni koči ne sme ponuditi zatočišča našim članom. Zaradi tega, da bi tudi članom SPD lahko omogočili vzpon na Triglav, smo na Kredarici zgradili svojo Triglavsko kočo, ki pa bo seveda odprta za vse turiste. K temu dejanju nas je prisililo ravnanje Kranjske sekcije. Hvala bogu, da bomo pod lastno streho in nas več ne bodo mogli prezirljivo odsloviti, kakor to počnejo naši tako gostoljubni rojaki. Mi omogočamo članom drugih društev vse ugodnosti, ki so običajne za naše člane. Tako so že večkrat člani Kranjske sekcije uživali ugodnosti v naših planinskih kočah, medtem ko naši člani npr. v koči na Golici, ki prav tako pripada Kranjski sekciji, nimajo nobenih pravic do ugodnosti.
Bili smo na pogajanjih z nekaterimi društvi na Gorenjskem v zvezi z nakupom gradbenih zemljišč, da bi na njih zgradili svoje planinske koče. Ta pogajanja so nam preprečevali odborniki Kranjske sekcije, s čimer se posebno zavzeto ukvarja eden od odbornikov sekcije, ki prav izpodkopava prizadevanja enega naših najaktivnejših članov.
Te in podobne ljubeznivosti odbornikov Kranjske sekcije so pripravile naše vodstvo do tega, da je v glasilu objavilo omenjeni članek, ki nam ga sedaj očitajo. Tisti, ki jih besede zadevajo, jih bodo že razumeli, na druge pa niso letele.
Nikoli nismo prizadeli častnih dolžnosti, ki smo jih prevzeli od Vas, saj dobro vemo, kaj je prav in kaj ne. Konec koncev pa po koncu leta 1895 izstopamo iz hvalevredne sekcije Avstrija.
Z odličnim spoštovanjem
Fran Orožen, načelnik
Josip Hauptman, namestnik tajnika
V Ljubljani dne 13. novembra 1895
Obvestilo Kranjski sekciji, da je SPD z letom 1896 uradno izstopilo iz njihovega združenja, je nemškim planincem v Ljubljani prineslo le kratkotrajno veselje. SPD se poslej ni bilo več treba ozirati na višje inštance, nacionalni boj za naše gore pa je postal, metaforično rečeno, odprt z vsemi sredstvi. (Arhiv Alpenverein Innsbruck)
Le pet dni po tem, ko je SPD obvestilo centralo na Dunaju o svojem izstopu, je od tam prišlo kratko in jedrnato sporočilo.
Nemško in avstrijsko društvo DÖAV
Sekcija Austria, Dunaj
Draga sestrska Kranjska sekcija
V čast nam je sporočiti, da je Slovensko planinsko društvo izpolnilo naša pričakovanja, saj je napovedalo izstop iz naše sekcije za leto 1896; dovolili si Vam bomo v nekaj dneh poslati tudi kopijo odstopnega pisma Slovenskega planinskega društva.
Dušan Škodič
Vir: Triglav je naš, poglavje SPD na samem začetku še član DÖAV
--------------------------
Povezane novice:
Triglav je naš - nova zgodovinska odkritja Dušana Škodiča
Brati gore 2023 | Triglav je naš ob 130. obletnici PZS | video in foto
Dušan Škodič: Po odkritju skritega zaklada - arhiva Kranjske sekcije DÖAV je Triglav še za odtenek bolj naš #podcast
|
