| »Kot plazovno nevarnost razumem jaz je, da je zelo lahko teoretizirati, dajati neke splošne smernice kaj, kako in kdaj je nevarno. Ko si pa konkretno v neki situaciji, pa je vse prej kot lahko oceniti ali je zadeva varna ali ne. Sam osebno se držim tega, da je boljše biti malo bolj previden, kot malo manj, ampak nekega takega trdnega recepta ali pravila pa ni!«
»Nekje sem v nekem francoskem priročniku prebral, da sta za plazove samo dve pravili. Prvo je: nikoli v primeru dvoma in drugo: drugih pravil ni! In to drugo pravilo je v bistvu zelo globoko. Dejansko je snežna odeja tako kompleksen pojav, da se ga ne da tako ovrednotiti, kot kako drugo zadevo.«
»V hribih je tako, da je snežna odeja zelo spreminjajoča. V mnogih primerih imaš dejansko isto vrsto snega celo turo. Če imaš ti neko zelo veliko hitrost, se zelo težko odzivaš na te spremembe in če pride do padca, seveda padec pri veliki hitrosti pomeni veliko večjo možnost za poškodbe oz zelo težko kontrolirano padeš, potem se lahko totalno razletiš. Neka poškodba ali pa če se ti zlomi vez na primer, kar se tudi lažje zgodi, če so večje sile, nekje daleč od civilizacije, je lahko kar resna zadeva in ni nujno, da boš vedno lahko priklical helikopter, ki bo prišel čez par minut.«
»Ko smo bili v Čilu na enem vulkanu, je bilo spodaj smučišče in smo se potegnili z žičnico dokler je šlo. Bili smo štirje, ko stopi pred nas žičničar in nas vpraša od kod smo? Povemo, da smo iz Slovenije in on pokaže name in reče, da sem jaz edini pravi Slovenec, zato ker sem imel edini Elanove smuči. Ne samo, da je vedel kje je Slovenija, vedel je tudi, da so Elan slovenske smuči. To me je čisto presenetilo!«
»Turno smučanje je bila priložnost, da sem spoznal zelo veliko ljudi, se družil, osnoval prijateljstva ali pa vsaj znanstva. Skupaj smo nekaj doživeli, se še malo podružili in kakšno rekli. Spoznal sem nove ljudi in imam veliko spominov. Se mi zdi tudi, če srečujem sorodne duše v hribih, je tudi to neka dodana vrednost, a ne?«
»Nasprotovanja ali odpor, ali pa strah pred jedrsko energijo, je star skoraj toliko, kolikor so stare jedrske elektrarne. Nenazadnje smo se z jedrsko energijo prvič srečali, ko so bile jedrske bombe v Hirošimi in Nagasakiju. Bi rekel, da še od takrat obstaja neka povezava, kljub temu, da je jedrsko orožje zelo drugačno od tehnologije, ki se uporablja v jedrskih elektrarnah.«
»To je tako kot z vsemi ostalimi strahovi. Včasih so se ljudje tudi bali železnice ... Vsaka nova tehnologija prinaša določene strahove, ki imajo v določeni meri neko reasnično osnovo. Vedno je potrebno primerjati tveganja, ki jih prinaša ena rešitev, z alternativnimi rešitvami. In izkaže se, da so tveganja pri drugih rešitvah še mnogo večja!«
|
