»Nimam veliko časa zase, tako kot vsi. Ko sem trenirala za dirko okoli Slovenije, so si vsi predstavljali, da pa zdaj jaz delam 400kilometrske treninge in tako naprej. Ampak sploh ni res. Jaz sem delala po uro in pol, za eksplozivnost in moč, potem pa sem zadnji mesec stopnjevala v dolžino. Tako, da mi je fajn početi različne stvari.«

»Meni je že marsikatera punca rekla, jaz bi tudi. In ravno to je tisto. Pojdi, a ne? Če ne boš šel, ne boš vedel. Pač sej, če ne greš, ne veš, če pa boš šel, pa morda ne boš naredil, ampak boš vedel morda kaj nisi prav naredil, pa boš drugič bolje.«

»Pa tako zanimivo je bilo, Ekeney (vodnica) je za vsako poslala enega vodnika, ki sta tekla za nama, v primeru, če padeva. Ampak potem so videli, da nama res dober gre in so naju pustili uživati. In ja, sva uživali. Čeprav sva se ustavili, sva bila utrujeni. Višina pride za tabo, cela noč je za tabo in moraš garati do dol. Do 4700m, na Kibo-tu sva pojedli kosilo, mal sva se ofrišale, potem pa do Horonbo-ta, 3700m, je pa res tak hud trail, samo vriskale sva! In tko, vsi hodijo peš gor, ti greš s kolesom dol in si misliš, vsaj do Kibo-ta pel kolo, ker se res splača.«

»Velikokrat imamo ljudje problem s tem, ker preveč gledamo in poslušamo, kaj drugi rečejo in mislijo. Sej v neki zdravi meri je to dobro. Ampak veliko stvari pa ne narediš ali si pa ne dovoliš, vsaj jaz ... Kaj bo pa tisti rekel? Če ti nobenemu nič žalega nočeš in nič slabega ne boš naredil, morda celo kaj dobrega, zakaj ne? Jaz tut svojima puncama nisem rekla, da samo grem s kolesom na Kilimanjaro. Jaz sem jima celo zgodbo predstavila, tudi zakaj grem, kaj me tja vleče?«

»Potem ko sem prišla nazaj, sta videle to zgodbo in tudi upam, da gremo enkrat tja nazaj. Gre za več, za vrednote, ki jih tukaj morda ni več. Te malenkosti, ki tam bogatijo. Ta smeh, ti otroci, lahko sem jima veliko pokazala in sem jima marsikaj prinesla. Nekateri samo vidijo, si šel samo tja, neko egoistično dejanje, ampak ni to, to! Lahko ti zelo veliko prineseš nazaj!«