torek, 7. maj 2024, ob 12.30 uri
Koraki v nov čas | 120 let Slovenskega planinskega društva Trst Ob visoki obletnici Slovenskega planinskega društva Trst se ponosno oziramo na prehojeno pot društva, v letih pred koncem prve svetovne vojne imenovanega Tržaška podružnica Slovenskega planinskega društva (SPD). Splošna usmeritev podružnic, "povrniti domačemu planinskemu svetu slovensko lice", je bila na Tržaškem zahtevnejša kot drugod. Zgodovinsko pot Tržaške podružnice, ki je bila ustanovljene 7. maja 1904, so spremljali najprej neprijazni vetrovi sekcije Nemško-avstrijskega (DÖAV) in Italijanskega planinskega društva (Società Alpina delle Giulie, SAG), po koncu prve svetovne morije pa se jim je pridružilo še za Slovence uničujoče obdobje fašizma. Podružnica, ki se je raztezala na področje Sežane, Vrem, Drage in Doline, predsedoval ji je dr. Matej Pretner, je do leta 1907 spodbujala predvsem množične izlete, označevanje poti s slovenskimi napisi in opremljanje kraških jam za množični obisk. Pridobila je pravico upravljanja jame Vilenice in Dimnice in sčasoma postala najaktivnejše tržaško slovensko društvo. V letih 1908-1914 so pridno zbirali sredstva za svoje delovanje, vštevši priprave na gradnjo planinskega zavetišča na Čavnu in na Črni prsti. Začetne izlete na bližnje vrhove in v Benečijo so razširili na zahtevnejše ture v Julijce, Kamniške Alpe, Dolomite in smučarske izlete. Uspehe so žal spremljale tudi vandalske poškodbe slovenskih oznak, odraz večnarodne resničnosti in nestrpnosti. Zgradili so razgledišče nad Sv. Ivanom in izdali zemljevid Okrožje Trsta Alojzija Knafelca s slovenskimi toponimi (1912).
Članska izkaznica SPD Trst v letu 1921 (arhiv SPD Trst)
Neusmiljeni politični dogodki
Prva svetovna vojna je prinesla izrazit padec članstva in poškodbe planinskih poti, a delovanje podružnice ni povsem zamrlo. Predvsem v frontnem zaledju so prirejali izlete v slovenske gore in so z neomajnim zanosom nadaljevali priprave na gradnjo koče na Črni prsti.
Po vojni so ostale primorske podružnice SPD odrezane od matice. Čakale so jih trpke preizkušnje v času fašizma. Obnovljeno Tržaško podružnico je uničenje sedeža in arhiva ob požigu Narodnega doma močno ohromilo. Po ponovni obnovitvi dejavnosti je bila še dvakrat razpuščena. Najprej, leta 1923, po skrivaj podtaknjenem orožju v jami Dimnice z utemeljitvijo, da podružnica "ne izpolnjuje pogojev za obstoj" in so pravice upravljanja jame prešle na italijansko SAG, kasneje, leta 1927, pa je prenovljeno Planinsko društvo Trst postalo žrtev splošnega pogroma nad slovenskimi društvi v Italiji. Preostalo je le še ilegalno narodnobuditeljsko delo, ki je preraslo v kasnejši narodni odpor, t. i. "štempiharji" - organizatorji športnih tekmovanj in izdajatelji ilegalne literature (med njimi Josip Kravos, Danilo Benčina in Pinko Tomažič) ter alpinistično usmerjeni "magnamonti" (vodilni Jože Cesar). Ob njih so neformalno delovale še druge planinske skupine. Sredi leta 1938 so začeli delovati tudi jamarji v Borštu. Planinstvo med obema vojnama, tako kot drugje na Primorskem, tudi na Tržaškem ni povsem ugasnilo, le svoje delovanje je moralo prilagoditi danim razmeram. Med političnimi obsojenci so se znašli tudi nekateri vidni planinski aktivisti. Žal ni šlo niti brez prelivanja krvi.
Štempiharji na Nanosu maja 1937 (arhiv SPD Trst)
Vdih svobode
Po osvoboditvi so se polni optimizma začeli zbirati člani nekdanjega planinskega društva, ki so v manjših skupinah že prej obiskovali bližnje vrhove. Ko so se 5. maja 1946 sestali na ustanovnem zboru, je predsedujoči, prekaljeni borec za narodnostne pravice in kasneje izvoljeni predsednik društva Zorko Jelinčič, najprej povzel preteklo delovanje in se spomnil padlih tovarišev. Smernice prihodnjega delovanja planinskega društva naj bi temeljile na spoznavanju slovenskih naravnih lepot in narodnoobrambnem poslanstvu. Sledil je skupni društveni izlet v Glinščico z alpinističnim tečajem. Poleg Jelinčiča sta ga vodila še Jože Cesar in Sandi Blažina. V društvo so želeli pritegniti čim več mladih, zato so kmalu pristopili v Fizkulturno zvezo Slovenije. Ustanovili so jamarski, izletniški, gospodarski, publicistični, smučarski, fotografski, propagandni in alpinistični odsek, ki so bili naslednja leta različno uspešni. Najbolj sta se uveljavila smučarski in mladinski odsek. Slednji je v kratkem postal najbolj množična oblika udejstvovanja mladine na Tržaškem. Množične izlete na Kras in v Julijce so večkrat združili s prostovoljnim delom na poškodovanih prometnicah, z označevanjem poti ali z obnovo planinskih postojank. Znani informbirojevski razkol je po letu 1948 močno otežil delo slovenskih društev. Zorko Jelinčič je takrat menil, da "kljub težki realnosti vsiljene državne meje, zemljepisni, planinski, narodnostni in ideološki razlogi" narekujejo pripadnost društva Planinski zvezi Slovenije. Politični predsodki so žal ovirali stike z lokalnimi italijanskimi društvi. Ko se je v letu 1954 prvič pojavilo današnje ime Slovensko planinsko društvo Trst (SPD Trst), so postale gore zaradi vzpostavitve nove državne meje težje dosegljive. Uvedba maloobmejnih prepustnic je nekoliko olajšala množične izlete in sodelovanje z rojaki onstran meje. Kljub temu pa je moralo društvo opustiti snovanje lastnih planinskih postojank v slovenskih gorah, ki je izviralo še iz let pred prvo svetovno vojno. Poimenovanje Doma Zorka Jelinčiča na Črni prsti in Tržaške koče na Doliču simbolično ohranja spomin na nekdanje načrte. Različne dejavnostim imajo danes zatočišče v hiši v Boljuncu, ki so jo s pridnim delom usposobili potem, ko jo je društvu podarila zaslužna članica Slava Slavec.
Kljub temu da je upravni odbor vseskozi posvečal veliko pozornost delu z mladino, rezultati takoj po vojni niso bili vedno enako spodbudni. Zmanjšani aktivnosti ob politični krizi leta 1948 je sledil neuspešen poskus oživitve Mladinskega odseka leta 1956. Po letu 1965 je odsek z zavzetostjo predsednice dr. Sonje Mašera spet zaživel s številnimi pohodi, tekmovalnimi nastopi, športnimi teki, literarnimi natečaji in mladinskimi srečanji. Po letu 1977 je bil odločilen vpliv predsednika društva inž. Pina Rudeža. Športna društva in SPD so se združili v Športno šolo, ki je pritegnila slovenske osnovnošolce v razna športna tekmovanja. Uvedba knjižic z značkami in točkovanjem za osnovnošolsko olimpijado na začetku devetdesetih let je pritegnila mlade udeležence planinskih izletov. Sledile so nove oblike, predvsem orientacijski in skupinski pohodi v gore, kasneje pa predvsem uvedba stalne planinske šole, ki jo na Planini pri Jezeru organizirajo že 22 let. Pomembna je, ker poleg planinskih vsebin otrokom približa slovensko okolje, kraje in kulturo.
Udeleženci planinske šole na Planini pri Jezeru, ki jo organizirajo že 22 let (arhiv MO SPD Trst)
Smučanje, ki so ga gojili že "magnamonti", je takoj po vojni vabilo na zasnežene poljane številne mlade. Prvi smučarski učitelj Bojan Pavletič je bil v šestdesetih letih pobudnik smučarskega tečaja in kasnejših tradicionalnih Zimskih športnih iger. Sprejem v Smučarsko zvezo Italije, sodelovanje na uradnih tekmovanjih in pri organizaciji tekmovanj FIS sta zagotovila tudi državno podporo. Smučanje, ki je povečalo prepoznavnost društva in večkrat preraslo druge dejavnosti, so kasneje preusmerili iz tekmovalnega v rekreativni šport, tečaje smučanja in teka na smučeh z dnevi na snegu za mladino. SPD Trst je bilo soustanovitelj ZSŠDI leta 1970.
Jamarstvo in alpinizem
Predvojno jamarsko tradicijo in povojna raziskovanja je po letu 1977 nadgradil legendarni Stojan Sancin. Uvedel je znanstveno podkovano delo jamarskega odseka z objavami dosežkov v strokovnem tisku, ki so trajni dokument raziskovalnega dela. Izstopajo odkritja v Golokratni jami (2002), jami Stoletnice (2004) in Sancinovi jami (2021).
 Bogati tradiciji nekdanjih tržaških plezalcev sta takoj po vojni sledila prva plezalna tečaja v Glinščici in več kasnejših poskusov oživitve Alpinističnega odseka. Za zadnjo, leta 1982, so zaslužni Lucijan Cergol, Angel Kermec in Peter Suhadolc. Doseženih je bilo nekaj vrhuncev: Francoska smer v Aconcagui (Škamperle, 1982), udeležba Cergola in Škamperleta na odpravi na Anapurno I (PZS-AO SPD Trst, 1983), odprava na Južno Anapurno ob 80-letnici društva. Dušan Jelinčič (na fotografiji levo) se je kot prvi alpinist iz Furlanije Julijske Krajine zavihtel na osemtisočaka Broad Peak (1986), kasneje tudi na Gašerbrum 2 (2003). Grgičeva, Jelinčič, Vidali in Župančič so bili na uspešni slovensko-italijanski odpravi Sagarmatha 90. Buda in Kafol sta bila udeleženca koprske odprave na Anapurno 2 in v Patagonijo, Erik Švab mednarodne odprave v Karakorum (2000). Odmeven je bil tudi Švabov uspeh v Tsaramoro Atsimo (Madagaskar, 8A+) in vzponi drugih alpinistov v gorah Turčije, Nepala, Kenije, Mehike, ZDA, na Kilimandžaru in v Patagoniji. Alpinisti od leta 2007 dalje vadijo na lastni umetni steni v Bazovici. Mladi rod sledi s številnimi ponovitvami in prvenstvenimi smermi. Lani so poleg tečaja športnega plezanja pripravili tudi dvodnevni tečaj turnega smučanja. Vse bolj se uveljavlja tudi balvansko plezanje. V jubilejnem letu so se iz Trsta na Triglava podali s kolesi, peš in s smučmi.
Iskanje novih poti
Različno zahtevni pohodi v gore združujejo tržaške planince že od nastanka društva. Tovrstno aktivnost so sicer okrnjeno, a vendarle, vzdrževali tudi v težkih časih pod fašizmom. Takoj po vojni je izvedbo množičnih izletov preko meje pogosto krojila toga zavezniška vojaška uprava. Naporni prevozi s tovornjaki in kasneje s prvimi avtobusi niso omajali navdušenja. Društvo so po Jelinčičevi smrti leta 1965 vodili: dr. Sonja Mašera, inž. Pino Rudež, Aleksander Sirk, Lojze Abram, Devan Cesar in prof. Marinka Pertot. Vsak izmed njih, nekateri v krajšem, drugi v daljšem obdobju predsedovanja, se je zavedal pomembnosti planinskih izletov za ohranitev in pridobivanje članstva, predvsem mladine, in jih spodbujal z različnimi novostmi. V vsakoletnem bogatem programu najdejo nekaj zase tudi starejši člani ali - kot se imenujejo - "drugače mladi". Uveljavlja se tudi skupina kolesarjev, ki organizirajo vodene kolesarske ture po Krasu in ob morju.
Sedanja predsednica Marinka Pertot ima velike zasluge za razcvet kulturnih večerov, pomembnih za razvoj kulturne in naravovarstvene osveščenosti članov. Prispevek kulturnemu delovanju slovenske skupnosti v Trstu predstavljajo tudi priložnostne likovne razstave, literarni natečaji in različne publikacije. Vodnik Vertikala avtorjev Jasmin Rudež in Maksimiljana Kralja je najnovejši knjižni dosežek, ki obenem osvežuje skoraj polstoletno vizionarstvo obmejne poti med kraji s slovenskim življem, od Peči na tromeji do Lazareta. 384 km dolga trasa je izziv tako za pohodnike kot tudi za društvene varuhe planinskih poti.
Stiki
SPD Trst je ustanovni član Slovenske kulturno gospodarske zveze, organizator ali udeleženec vsakoletnega srečanja zamejskih PD, sodeluje z zamejskimi in nekaterimi planinskimi društvi v Sloveniji (Koper, Sežana, Postojna in Tolmin), KD Bazovica z Reke, predvsem pa s pobratenim PD LPP iz Ljubljane. Od leta 2008 dalje je po dolgih letih spet pod okriljem Planinske zveze Slovenije. Otoplili so se tudi odnosi s tržaškima planinskima društvoma CAI SAG in CAI XXX Ottobre.
Lani je bilo SPD Trst sprejeto v Italijansko vsedržavno združenje stoletnih športnih društev (UNASCI). Prejelo je posebno spominsko razglednico s priložnostnim žigom in povzetkom 120-letne zgodovine.
Delovanje SPD Trst preveva stalno, uporno in strastno iskanje različnih poti pri ohranjanju slovenstva. Kako neomajna mora biti osnovna ideja, klenost društva, da po vseh ujmah tako mladostno vihravo kljubuje še danes? Le rešitve za dosego istega cilja so se spreminjale. V tem je skrita vsa modrost častitljivega jubileja.
Žarko Rovšček
Vir: Primorski dnevnik, 7. 5. 2024, str. 20-21 |
|
