četrtek, 20. junij 2024, ob 0. uri
Dan slovenskih planincev v Črni na Koroškem z inPlaninci Strmina do vrha ni popustila, kljub temu ni bilo naporno, ker je pot speljana lepo v ključih. Na Najavskem travniku smo si malo odpočili, počakali toliko, da se je skupina 117 pohodnikov znova združila, popili požirek iz našega nahrbtnika in znova zagrizli v hrib. Šele tukaj smo se malo pogledali med seboj. Večinoma smo bili starejši pohodniki, med nami pa so veselo poskakovali tudi otroci. Zjutraj se pozna vsaka minuta, zato je bilo tokrat lažje vstati, ko je kraj pohoda bližje in ura srečanja v Črni na Koroškem ni bila prezgodaj. V soboto, 15. junija smo se odpravila na dan slovenskih planincev. Potnice v avtomobilu smo čas vožnje izkoristile za podoživljanje naših preteklih pohodov in za načrtovanje prihajajočih. Največkrat sta se med našim klepetom pojavljala Triglav in Breithorn. Ta dva nam letošnje planinsko leto predstavljata največji izziv.
Pred vstopom v Črno na Koroškem, so nas že usmerjali na parkirišče, a smo kmalu ugotovile, da je naše izhodišče še nekaj kilometrov naprej. Na srečo smo imele dovolj časa za premik. Na parkirišču v Mušeniku smo že srečevale planince, ki so se podali na pot do Pikovega in po grebenu na Navrški vrh.
Na sliki zemljevid Slovenije z listki krajev od koder prihajajo udeleženci, arhiv inPlaninec
Naše izhodišče je bilo na parkirišču ob nogometnem igrišču. Pred nami so se že zbirali pohodniki iz vseh vetrov, kar so organizatorji lepo ponazorili z zemljevidom Slovenije, kjer smo udeleženci označevali kraj našega bivanja.
Naša štiričlanska ekipa se je razdelila. Dve sta se odločili za manj zahtevno pot do energijskega parka Bistra. Prehodili sta cca 6 km, drugi dve sva odšli s pohodniki na Navrški vrh, ki leži na 1001 m nadmorske višine.
Pot nas je kratek čas peljala po asfaltu, nakar smo prečkali Mežo, ki zna pokazati tudi zobe, preko potonskega mostu, ter se usmerili desno v hrib. Zaradi ozkega terena, se je pot zožala in primorani smo bili hoditi v koloni po eden. Šele takrat sem dobila občutek, kakšna velika množica se nas je zbrala. Čudovit je bil pogled na pohodnike pred nama in za nama. Tam od Meže se je vila dolga kolona. Takrat sem dobila asociacijo na pravljico Pastirček, ko so revnemu pastirčku vile poklonile veliko živali, ki so prihajale iz vode, le ozreti se ni smel. Ko je kljub temu radoveden pogledal nazaj, od kod prihaja hrup zvončkljanja zvoncev, se je prihajanje živali iz vode, prekinilo. Kljub temu je imel živali mnogo več, kot zjutraj, ko jih je odpeljal na pašo.
Moja radovednost je bila tako silna, da sem se seveda ozirala nazaj. Naredila sem tudi nekaj fotografij. Malokdaj imam možnost, hoditi v tako veliki planinski druščini.
Na sliki se planinci vzpenjajo po poti med travniki, arhiv inPlaninec
Po dobrih dveh urah in pol, smo lažje zadihali. Za te poglede se je vredno potruditi. Pred nami se je odprla dolina, kjer so ob reki nanizane hiše. Še od tukaj so vidne rane, ki jih je prizadejala povodenj lanskega avgusta.
Po malici se je bilo potrebno vrniti nazaj v Črno. Čeprav sva v nogah še čutili moč, sva se z Minko odločili, da izkoristiva možnost Olimpline, ki naju je popeljal na drugi konec doline, na smučišče, kjer je delala prve zavoje na smučeh naša Tina Maze. Kolikokrat si na vrhu gore želiš, da bi bil ptič. Poletel bi v dolino in se izognil hoji navzdol, ki je lahko pogosto težja, kot vzpon. No tokrat sva bili kot ptici. Na začetku drviš z veliko hitrostjo, ki pa se tam nekje, ko letiš na zip line nad Mežo, malenkost upočasni. Na koncu imaš občutek, da je vsega prehitro konec. Že te ujame pomočnik in ti pomaga sneti nahrbtnik in opremo. Res je, kar so rekli na vrhu. Sediš v pasu, kot bi sedel v dnevni sobi, le da si ti tisti, ki se premika. Prav presenetljivo je, da se ti v nekaj več kot minuti, odvrti toliko različnih čustev. Na začetku, ko ti pomagajo nadeti opremo, se sprašuješ, ali se to v resnici dogaja meni, ali se bom res spustila po tisti jeklenici, ki izgleda, kot pajkova mreža, tanka in krhka. Potem gledaš sopotnike pred teboj. Eni so tiho, drugi kričijo, ne veš, če od straha ali veselja, tretji pogledujejo nazaj, če se to res dogaja njim. Na koncu se vsi prepustijo in uživajo v adrenalinski vožnji.
Na sliki dve ženski s plezalnim pasom, v ospredju moški s čelado, v ozadju vstop na zipline, arhiv inPlaninec
Z veseljem sem spremljala Minko, ki zmore na vrh Slovenije in še višje in je soboto takole opisala »Srečanju planincev Slovenije je res izjemen dogodek in tudi inPlaninci smo bili med njimi, res sem navdušena. Pot na Najevski vrh sem prehodila v dolgi živahni koloni pohodnikov. Na vrhu je prišla ponudba, da se v dolino lahko spustimo po ziplajnu. Ivana je predlagala, da greva poizkusit. Malo sem oklevala, a ne predolgo. V dolini sva bili zelo hitro. Na prireditvenem prostoru je bilo veliko dogajanja, predstavili so se gorski reševalci, vojska, vabili sta plezalna stena in otroški tabor.
Na sliki fantnpleza po umetna plezalni steni, v ospredju je moški, v ozadju se vidi hrib, arhiov inPlaninec
Stojnice so ponujale barvit pogled in tudi Odbor inPlaninec je imel svojo. Pripravili so simulacijska očala za različne okvare vida in karte uno z brajico. Radovednost in doživeti nekaj novega je bilo ta dan v zraku. Kot nalašč za Tedne vseživljenjskega učenja in priložnosti za izvedeti nekaj novega je bilo veliko. K sreči je sodelovalo tudi vreme. Hvala Ivani za spremljanje na poti. Imela sem se super, čas je prehitro minil in že smo se morali odpraviti proti domu.«
Na sliki za stojnico s šahom, kartami in žogo stojijo tri osebe, arhiv inPlaninec
Na poti do zaključnega prizorišča so nas čakali še drugi izzivi in preizkušnje. Ko sem zagledala plezalni stolp, sem spodbudila Gala in Patrika, da gremo bližje. Ko si pa tam, te alpinisti ne spustijo več. Niti prav nisem privolila, že mi je mlado dekle pomagalo pri oblačenju plezalnega pasu. Še čelado na glavo in že sem bila privezana na vrv, ki me je varovala. V prvo nisem uspela, v drugo pa, priznam, mi je malo pomagal alpinist, da sem dosegla vrh stolpa. Tudi oba fanta sta bila pogumna.
Prireditveni prostor se je kar preveč kopal v soncu. Tega smo imeli ta dan že dovolj. Poiskali sva si senco, da sva lahko bolj zbrano sledili programu, ki so ga pripravili organizatorji. Ponosni sva bili, ko sta na odru stala člana naše ekipe, Duo SiMi in navzoče popeljala v svet glasbe, med melodijami je bila tudi himna Odločen korak.
Na sliki na odru ob klaviaturi stojita moški in žensak oblečena v oranžne majice, arviv inPlaninec
Črna na Koroškem je mali kraj, kljub temu imajo sedem olimpijcev in štiri alpiniste, ki so stali na vrhu sveta, Everestu. Premorejo najmlajšega in najstarejšega, ta je Andrej Gradišnik, ki si je lani izpolnil življenjsko željo, stati na vrhu Everesta. Njegove besede so se me še posebej dotaknile.
Če bi morala z nekaj besedami opisati dan, bi bilo težko, a če bi vztrajali, bi vam povedala: »Dan je bil napolnjen s prijaznostjo, skrbjo drug za drugega, smehom, veseljem in poln ravno pravih izzivov.«
Ivana Leskovar
|
|
