»Osterman je takrat delal v Avstriji, pa nam je on plačal vrh, Nanga Parbat. Smo rekli, nič, pa ponovimo vajo. Smo šli naslednje leto spet dol, spet s kombijem. Ker to je pet dni vožnje, a ne? Tako, malo si zmatran ... Pet dni vožnje? Ja, če dobro goniš... Na Tam-u smo dobili avto, napokali vse skupaj notri. To je bila Juga (Jugoslavija), takrat je bilo 300l bencina tri (Ameriške) Dolarje. 100 l je bilo en Dolar. To je bilo noro. Jasno je bilo, da smo bili na koncu potujoča cisterna.«

»Tukaj bi mogoče kdo pričakoval, da bo kaj več napisano. Ampak jaz mislim, da za tak vodnik (Stena, Sidarta 2024) oz. tudi za Triglav, da je to za ljudi, ki vedo kaj je 1000m stene, ki vedo kako se klin zabije, skratka, ki morajo biti povsem kompetentni. Potem vzameš skico in greš plezat z vso komplet opremo. Tukaj ni notri opisov, kje bo ključno mesto, na kaj je potrebno paziti, sicer bi bil vodnik za štiri take knjige. Če bi to imelo smisel!?«

»Če upava špekulirati, koliko se danes pleza smeri v Triglavu? Jaz mislim, da se bo vedno plezalo. Tako kot jaz te stvari vidim, prosto plezanje je na nek način postalo en tak super masoven šport, ki je za vsakogar, alpinizem bo pa vedno bolj zadeva, s katero se bo ukvarjala neka elita. In bolj kot bo stena resna, manj bo ljudi!«

»Problem današnjega alpinizma je ta nesrečna komotnost in pomehkuženost, to s česar smo se včasih še kot »Jugosi« norčevali, s teh ljudi, ki so dišali po hribih, ko si gledal Italijane in druge, kjer je bila oprema tipi topi... Ampak točno se je vedelo, ko bo malce zaškripalo, bomo mi splezali, oni bodo pa obrnili. In je bilo vedno tako! In to zato, ker so bili tam, kjer smo mi sedaj! Žal!«