sreda, 23. oktober 2024, ob 0. uri
Pot prijateljstva in gobarskih užitkov za inPlanince na evropski pešpoti E6Evropska pešpot E6 simbolizira prijateljstvo in pohodništvo, je tokrat postala prava gobarska dogodivščina za inPlanince. Zveni nenavadno, a slepi in slabovidni pohodniki so tudi tokrat dokazali, da je nemogoče mogoče – nabirali so gobe! V svoje košare so naložili lisičke, marele in jurčke. Spremljali so jih čudoviti razgledi, obsijani s soncem, ter meglice, ki so se igrivo podile med dolinami in se ovijale okoli vzpetin. Pohod smo začeli v Razborju in po kratkem delu po cesti je naš korak sledil gozdni cesti, prepojeni z vonjem po gobah. Na poti smo se ustavili v Andrejevem domu na Slemenu, ki je bil izhodišče za vzpon inPlanincev na Uršljo goro pred dvema letoma.
V domu je vladalo prijetno in razigrano vzdušje, prepleteno s klepetom in smehom. Praznovali smo tudi rojstni dan naše inPlaninke. Ob pesmi in dobri volji ni manjkala niti rojstnodnevna torta, ki jo je slavljenka razrezala in vsak je dobil svoj kos. InPlaninci se ne družimo le na pohodniških poteh, temveč skupaj obeležujemo tudi posebne trenutke. Skupnost InPlaninec se z vsakim pohodom veča in postaja vse močnejša in boj povezana.
Na sliki skupina inPlanincev na cesti, v ozadju je pogled na dolino, griče in maglice, arhiv inPlaninec
Podpora in druženje sta nas spremljala ves sobotni dan, 13. oktobra 2024, na poti skozi gozdove. V hribih je pomoč pogosto neprecenljiva, še posebej na tistih delih poti, kjer inPlaninci - pohodniki invalidi - potrebujejo dodatno usmerjanje in oporo, ki jim jo nudijo prostovoljci. Z vsakim korakom sta pogovor in zaupanje krepila vezi prijateljstva. Skupaj lahko dosežemo več in vsak korak odpira nova obzorja medsebojnih odnosov.
Na sliki inPlaninci hodijo po cesti, v ozadju je kapelica, arhiv inPlaninec
Posebno doživetje je za vsakega, ki se nam pridruži prvič in tudi za Primoža je bilo tako: »Za pohode, ki jih organizira odbor inPlaninec, sem izvedel pred mesecem dni od udeleženca skupinskih delavnic, ki potekajo na Očesni kliniki. Ko je omenil, da obstaja skupina vodnikov, ki organizira različne pohode z različnimi težavnostmi gorskih in planinskih poti, sem bil nad tem presenečen in navdušen, saj še nisem zasledil, da obstajajo pohodniški dogodki, namenjeni osebam s posebnimi potrebami.
Na sliki skupina inPlanincev pred kočo, v sredini je razprostrta zastava inPlaninece, arhiv in Planinec
Z veseljem in poln pričakovanj sem se prijavil na prejemanje obvestil in že v nekaj dneh prejel številna vabila na različne pohode, ki so se izvedli v naslednjih tednih. Odločil sem se, da se udeležim prvega pohoda, ki je zajemal različne pohodniške točke, kot so Razbor - Slemen - Bele vode. Ta pohod me je še posebej zanimal, saj je vključeval tudi obisk Andrejevega doma na Slemenu, kjer lahko dobim žig Slovenske planinske poti, ki jih zbiram.
Na sliki odtis žiga v Dnevnik evropske pešpoti E6, E7, E12 v Sloveniji, arhiv inPlaninec
Ko se je bližal dan izvedbe dogodka, sem imel določene pomisleke, ali sem se pravilno odločil, kako me bodo sprejeli ostali člani in ali bo dogodek izpolnil moja pričakovanja. Izkazalo se je, da so bili vsi dvomi odveč. Med udeleženci dogodka sem zaznal posebno energijo, ki se je kazala v veselju, medsebojni podpori in radosti ob ponovnem srečanju ter sami izvedbi pohoda. Hitro sem dobil občutek, da so me sprejeli medse, saj so pogovori z vsemi udeleženci potekali v sproščenem in zabavnem vzdušju.
Na sliki v ospredju skupina hodita dva moška po makadamski cesti, na levi strani med zelenjem teče poto, arhiv inPlaninec
Poleg udeležencev pohoda bi rad izpostavil tudi organizatorje in spremljevalce, ki so srčni in predani ljudje. Pri samem pohodu sem z njihove strani dobil ogromno podpore, ki se je kazala predvsem v njihovem poslanstvu, da vsak korak šteje in da, ko slednje sešteješ, prideš do končnega cilja. Ob pohodu sem bil navdušen tudi nad himno Odločen korak, ki jo je ustvarili Miha Jakopin. Ko so jo zapeli, sem začutil še večjo povezanost z njimi.«
Na sliki pred potokom stoji moški med dvema ženskama, za potokom je gozd, arhiv inPlaninec
Zadni del poti je inPlaninka opisala: »Ob poti smo se ustavili pri zdravilnem izviru, kjer je bil pripravljen lonček, da smo se osvežili. Makadamska cesta proti Belim vodam je bila od tu naprej položna in jo je spremljalo žuborenje potoka. Nekaj časa na desni potem še na levi strani nas je spremljala Šentflorjanščica.. Tik pred ciljem smo opazili tablo za Mornovo zijalko. Pohodom se pridružim, saj je na vsakem koraku veliko spodbujanja in pomoči v skupini. Iskreni pogovori so del naših poti in vsak udeleženec najde dodatno moč v podpori prostovoljcev. Med pohodniki in prostovoljci se splete posebna vez; prostovoljci rečejo, da prejmemo še več, kot dajejo in dajejo veliko.«
Na sliki fant v lončeni lonček iz izvira nataka vodo, arhiv inPalninec
»To je najboljše gobarjenje!« je navdušen nladi pohodnik, ki je v košaro polagal sveže nabrane in očičene jurčke. Košare so se polnile z marelami, lisičkami in jurčki. Na dno košare je dobor položiti liste praproti in nato nanje nalagajti gobe, je modrost, ki smo jo izvedeli od izkušene gobarke. Na vsakem pohodu z inPlaninci se naučimo nekaj novega, vseživljnjsko učenje hodi z nami po poti.
 
Na sllikah marele in lisičke v košari s prprotjo in jurčk in marele v škatli, arhiv inPlaninec
Hvala prostovoljcem, ki si vzamejo čas, sledijo vsakemu koraku in varno pripeljejo do cilja vsakega, ki ga spremljajo. S prostovoljci se slepi, slabovidni, nevrorazlični in dolgotrajno bolni pohodniki počutijo varne in sprejete. S pomočjo vsak pohod postane dosegljiv in poglablja vezi med ljudmi.
Na sliki skupina inPlanincev pred poslopljem v sredini držijo zastavo, arhiv inPlaninec
InPlaninec je veliko več kot samo pohodniška skupina - je skupnost, ki s povezovanjem in medsebojno podporo dokazuje, da nobena ovira ni prevelika, ko delujemo kot skupnost. Vsi ljubitelji narave, prijateljstva in svežega zraka vabljeni, da se pridružite prihodnjim dogodkom in skupaj premagamo še marsikateri gorski vrh in življenjski izziv.
|
|
