Danilo Cedilnik: Vrhunski alpinizem, gore v slikah in življenje umetnika alpinista #podcast
Z nami V steni tokrat vrhunski alpinist, ki nam je gore približal tudi z besedo in čopičem, rahločutni umetnik Danilo Cedilnik.
Danilo je bil vrhunski alpinist zlasti v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Med številnimi preplezanimi domačimi smermi ima tudi mnoge prvenstvene. Smeri kot so Mansarda in Grošljeva v Planji, smer Krivic - Cedilnik v Široki Peči. Veliko je plezal tudi pozimi, npr. opravil je 1.ZP Direktne v Špiku, veliko je plezal tudi v Zahodnih in Centralnih Alpah.
Sodeloval je na številnih odpravah v Hindukušu in Himalaji. Bil je pomemben član generacije slovenskih alpinistov, ki so z uspehi v strmih stenah himalajskih orjakov Slovenijo uvrstili med elitne himalajske narode. Bil je eden prvih slovenskih inštruktorjev za nepalske gorske vodnike v nepalskem Manangu.
Den, kot ga kličejo prijatelji, je služboval kot likovni pedagog na osnovni šoli. Umetniško izražanje je pravzaprav Danilu vseživljenjska pot, ravno tako kot alpinizem. Glavni motiv slikanja in pisanja sta mu življenje in narava v gorskem svetu, ki jih kot alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik zelo dobro pozna. Poleg slikarstva in grafike se ukvarja tudi s knjižno ilustracijo, napisal je dve izvrstni knjigi: Congma je hodil spredaj in Sledovi ptic.
Teme, ki smo jih obdelali:
Danilovo otroštvo.
Prve izkušnje v gorah.
Plezalni začetki in takratna alpinistična scena.
Prva odprava v Hindukuš (1970).
Na odpravi Hindukuš (1979) smo splezali nekaj novih smeri tudi v alpskem slogu.
Plezanje s sosedoma Vikijem in Silvom Grošljem.
Prva zimska ponovitev Direktne smeri v Špiku.
Grošljeva smer z Borom Krivicem in takratna oprema.
Smer Mansarda v Planji in smer Krivic - Cedilnik v Planji.
Neformalna skupina Peronospora.
(Težke) izkušnje na odpravi Makalu 1972.
Makalu 1975.
Prva slovenska ekipa inštruktorjev v šoli v Manangu v Nepalu.
Pionirski časi alpinizma, pomen Uroša Zupančič.
Danilovo doživljanje gora skozi oči slikarja.
Motivi, ki jih Danilo upodablja na svojih slikah.
Bogastvo barvine sivine.
Vrh je zgolj del zgodbe celotnega procesa.
Knjigi Congma je hodil spredaj in Sledovi ptic.
Najbližje mi je gola nedotaknjena narava.
Danilova umetnost in vloga likovne umetnosti danes v družbi in Danilove .
Danilove skice sten z vrisi smeri v športnoplezalnih smeri.
»Naš prijatelj Brane Komac je delal v Rogu in je tam tiste ostanke od felten nabral. Sedaj se ne spomnim, če so luknjice že bile za vpeti notri vponko, samo so bile dobre za kake dolge razpoke. Kot neki profili. Če si tisto notri zabil, je zelo dobro držalo. Naj omenim to, ko so plezali Droate ali Freneje v Franciji, so to tudi imeli s seboj, Krivic, Marjon in Košir. Kasneje, malo za njimi, je Messner to ponavljal in se je samo čudil od kod te klini. Potem je v ENSI v šoli spraševal, kje so te kline dobili?«
»Ta šola je bil izjemen Alešev projekt. Mi smo zagotovo veliko življenj rešili, pa poškodb preprečili. Ti domačini višino dobro prenašajo, ker so tako prilagojeni, ampak tehničnega znanja pa takrat niso imeli. Odprave so jih najemale in izkoristile kar se da, potem pa konec. Aleš je pa že prej govoril, da jih je potrebno naučiti plezati. Kot tisto, potrebno jih je naučiti loviti ribe, ne pa jim ribe dajati. On je bil izjemen vizionar in je naredil to šolo.«
»Včasih gledam, kakšni dobri umetniki, ko naslikajo gore v ozadju ali kakorkoli, opažam, da si ne predstavljajo povsem kako zgleda prava stena ali kaj podobnega. Da so to različni koti, različne zajede, ... To je že en francoski impresionist rekel, da če hočeš dobro naslikat ženski akt, moraš model prej pobližje spoznati. Tako da, s tega vidika se mi zdijo gore zelo slikovite in zanimive, jih pač tudi drugače doživljam.«
»Videl sem pri nekaterih prijateljih alpinistih, da je bil cilj bistvo. Če niso dosegli cilja, so bili sila razočarani in vse so naredili za vrh. To je bilo bistvo! Vse so tudi temu podredili. Men se je pa vedno zdela že pot tja in nazaj, pa vso dogajanje, se mi je zdelo zelo pomembno. Pa medčloveški odnosi, pa pokrajina, to se vedno gledal malce širšo. Seveda, cilj je bil vrh, ampak ne za vsako ceno oz. prisluhnil sem tudi drugim zadevam. Gledala sem druge zadeve, da bi doživel bolj celoto, zato ker samo plezanje je premalo. Saj nihče ne samo pleza.«
