»Treniralo se je kot noro. Trenirali smo, jaz sem treniral pred poukom, zjutraj, popoldne, pa še z Mejovškom sva trenirala z utežmi za pasom. Trenirali smo kot norci. Pa vse je bilo potrebno znati. Recimo, take neumnosti kot: potrebno je narediti špago, ker jo je Patrick Edlinger naredil. Ali pa, v eni točki, ker so te francoski frikoti začeli opuščati meso, sem jaz prišel domov in sem rekel, jaz sem sedaj vegetarijanec. Moji mami se je mešalo. Ker v tistih časih se iti vegetarijansko hrano, že Sport musli je bil čisti čudež, ki sem ga jedel. Me je vsa žlahta zafrkavala, da jem ptičjo hrano.«
»Tam je najboljša linija Fokus, ki sem jo splezal. Zdaj moram nekaj poudariti. Moj pogled plezanja balvanov ni bil nikoli toliko skoncentriran na en težek gib. Nekateri se zelo v to usmerijo in gojijo to specifiko in imajo radi ta izziv. Kako v enem gibu narediti celo svoj življenjski opus treninga. Nič ne rečem, je lahko tudi tako. Moj pogled pa je bolj ta, da sem želel, da balvan vsebuje vsaj tri elemente. Da je težak, ampak ne skoncentriran na en detajl. Da je visok in da je nekaj za pogledat od kamna. Da ni to stlačeno nekje in v bistvu (balvan) Fokus je meni od celotnega Hueco Tanks-a je to, to!«
»Pa to še ni bilo obdobje, da bi poskušali balvane z vrvjo, pa se spustili dol... To je bila stroga etika! »Ground up vse! Od spodaj navzgor vse! Tudi potem, ko sem šel plezat na Mallorco nad vodo, pa Sharma in ta stara šola, vedno ground up. Tudi lestev ni bila dovoljena. Sedaj imajo te aluminijaste lestve, majhne, jih raztegneš. Greš gor, malo označiš, počistiš, poskusiš, kakorkoli. Ne, ne, ne, strogo nič! Od tal, za vsak poskus do tja, padeš in razmišljaš, da bi se lahko malo drugače postavil in tako naprej.«
»Tudi ko jaz danes mlade učim plezanje. Moraš kar paziti, ker to lahko enemu človeku zavrtiš življenje popolnoma u drugo smer kakor bi mu lahko nekaj drugega. Seveda, saj je logično, vedno si na nekih križiščih, ampak to je lahko taka stvar, da to se ni za hecati. Ti lahko zaradi tega pustiš šolo, odnosi ti razpadajo, nimaš neke kariere kje drugje, lahko se nememu zbudiš in pogledaš za nazaj in rečeš, pa jaz sem povsem zgrešil. Jaz nimam nič v življenju, imam pa milijon smeri v žepu.«
»Alpinizem in balvansko plezanje sploh nimata nekih razlik. Seveda je čisto druga oblika, ampak v sami romantiki je bistvo podobno. Gre se tudi za to, kako gledaš oblike v naravi. Tudi v alpinizmu določene smeri izstopajo od ostalih ali pa, niti ne toliko smeri. Imaš steber npr. in je sedaj ta steber sedaj en ogromen balvan. In je dovolj, če je ena popolna linija na ta steber. Sej vem, da jih potem nastane še osem, tudi na balvanih se to dogaja. Ampak ena je dovolj sicer!«
»Saj jaz Alexa Honolda povsem razumem. Ko on razlaga, točno vem kako on to vidi in kako on to čuti. To sploh nima nobene veze z nekim nagnjenjem k nekemu tveganju. To je popolnoma naraven razvoj, ko imaš ti zelo visoko kvaliteto plezanja, da ti lažje smeri, ki jih zelo dobro obvladaš, občasno plezaš nezavarovan.«
»Me ni obiskal še nihče od mlajših ali pa zbrskal moj Ig profil in mi pisal, si izmenjal npr. številko, karkoli. Ne vem sploh kdo so »tanovi tamladi«. Jaz bi jim vse povedal. Šel bi z njimi. Blazine imam gor, lahko si sposodite moje blazine, lahko to, lahko tretje, lahko pridete k meni na deci vina, ko nehate plezati. Jaz, če bi vedel, v mojih časih, leta 2000, da živi tam nekdo 15 let starejši od mene in jaz iščem nekaj kar me zanima, ne bi razmišljal niti 2 minuti, da ne bi tega človeka poiskal in bi bil lačen vseh informacij. Dobili bi servirano nekaj za kar sem jaz morda porabil 10 let svojega denarja, življenja in časa, bi dobili oni v eni uri. Brez problema. Pa še narezal bi jim malo salame in sira, pa dal kej, če bi bili žejni. Ni se zgodilo!«
|
