Irena Cerar: Pravljice in (pri)povedke, povezanost narave s človekom in pomen zgodb za skupnost #podcast
Z nami V steni tokrat izjemna poznavalka slovenske kulturne in naravne dediščine, raziskovalka, ki resnično verjame v moč narave in besede, prava ambasadorka narave, tenkočutna, pravljična Irena Cerar.
Irena je pisateljica in pripovedovalka, dolgoletna urednica otroške revije National Geographic Junior. Je avtorica osmih knjig, predvsem pohodniških in izletniških družinskih vodnikov.
V mladosti je veliko časa preživela zunaj na prostem, na družinski kmetiji, na družinskih izletih v planine, pa tudi v šolski knjižnici, kjer je postala strastna bralka.
Doštudirala je primerjalno književnost, diplomirala je iz gorskih pravljic in pripovedk, postala je tudi planinska vodnica. Vse od takrat z ljudskimi pripovedmi raziskuje slovensko krajino z zamejstvom.
Od leta 2010 naprej organizira dogodke, najraje nekje na prostem, kjer bere ali pripoveduje pravljice, pripovedke in različne zgodbe.
(foto Borut Peterlin)
V svoji zadnji knjigi Svetišča narave se je Irena za sedem tednov odpravila v naravo, da bi vsakega od najbolj značilnih slovenskih habitatov (gozd, jame, gore, mokrišča, reke, morska obala, kulturna krajina) izkusila kot pozorna opazovalka neposredno na lastni koži. V tem izvirnem delu ponuja bralkam in bralcem svoje dogodivščine, izkušnje, osebne refleksije, naravoslovne zanimivosti, literarne in mitološke perspektive. To je knjiga, s katere po besedah Irene Štaudohar, pridemo drugačni.
Teme, ki smo jih obdelali:
Diplomska naloga Irene Cerar - gorske pravljice in pripovedke.
Viri pravljic in pripovedk.
Rezija - zakladnica ljudskega izročila.
Razlike med ljudskimi in avtorskimi pravljicami.
Pravljice ali pripovedke (povedke)?
»Boj« med dobrim in zlim.
Pomen pripovedovanja zgodb v živo.
Pomen zgodb za otroke.
Kamniške pravljične poti.
Pomen branja pravljic za otroke.
»Kemični procesi« v telesu ob pripovedovanju (branju) in poslušanju pravljic.
Ko doživljam, doživljam. Ko fotografiram, fotografiram.
Majhne stvari so (v življenju, naravi, ...) pomembne.
Slovenke in Slovenci ter odnos do (naše) narave.
Ali je človek nad naravo ali del narave?
»Za otroke pa vse!«
»Življenje ni sestavljeno samo iz vrhuncev. Življenje je sestavljeno iz tistega vmes in se mi zdi velika modrost, velika veščina, da se urimo. Ker to je urjenje v tem čudenju drobnih stvari. Urjenju opazovanja lepote, kjerkoli, kadarkoli in hvaležnosti. To niso neki new age klišeji, to je pač dejstvo, da bolj, ko si hvaležen za tisto, kar imaš, boljša bo kvaliteta tvojega življenja. Bolj ko si osredotočen na tisto česar nimaš, bolj se ti bo zdelo, da si en luzer v življenju.«
»Jaz sem tukaj zate in skupaj bova prebrala eno zgodbo. Jaz sem si vzel čas zate. Jaz sem odložil telefon, sem ga ugasnil, ker mi ni pomemben telefon. Ti si mi pomemben, moj otrok in sedaj bova skupaj preživela nekaj minut ob eni dobri zgodbi. Ali se bova nasmejala, ali se bova razjezila, ali se bova imela fino, ni važno, skupaj sva! Skupaj doživljava zgodbo. To varno naročje starša. Upam, da to niso samo mame, naj bi bili tudi očetje. Očetje si zelo radi izmišljujejo zgodbe. Ampak s tem, ko beremo z otroki, jim pokažemo, koliko je to tudi pomembno, da je to ena vrednota, ki jo v naši družini počnemo. Mi smo tako pametna družina, da vemo, da so knjige pomembne. Da knjige širijo naš mentalni prostor, širijo besedni zaklad, našo domišlijo. Tak otrok, ki mu starši berejo bo v šoli neprimerno uspešnejši od otrok, ki mu starši ne berejo.«
»Raziskave kažejo, da te zgodbe, ki se pripovedujejo na terenu, povzročijo, da ljudje veliko bolj intenzivno doživijo prostor sam in tudi zgodbo si bolje zapomnijo in vse doživijo nekako bolj celostno. Poveže se v njihovi glavi situacija v kateri so slišali zgodbo, zgodba in prostor sam. To troje potem postane ena močna enota, ki ima veliko večji učinek, kot če bi zgodbo npr. prebrali doma ali pa da bi obiskali prostor brez zgodbe.«
»Človek ima še vedno enake potrebe kot nekoč. Se mi zdi, da sedaj, ko živimo v svetu kakršen pač je, zlasti v velikih mesti, v velemestih, imajo ljudje veliko težav, če nimajo stika z naravo. Kot prvo imamo veliko potrebo po gibanju, človeško telo ni bilo ustvarjeno za sedenje, ampak je bilo ustvarjeno za hojo, za tek, za gibanje. Če misliš, da sedaj, ker tako drugače živimo, da tega ne potrebuješ, je neumno. To sedaj dokazujejo vse zdravstvene težave, kronične bolezni. Mi gibanje v naravi potrebujemo čisto fizično.«
»Se mi pa zdi, da je pomen še v tem, da gradi skupnost. Sam akt pripovedovanja zgodb vedno gradi skupnost. Mi smo skupaj in poslušamo dobro zgodbo in to je nekaj kar vsi potrebujemo. Ne glede na digitalizacijo, ne glede na sodobne možnosti, ki jih danes imamo, bodo te žive reči, jaz verjamem, vedno preživele. Zato ker mi smo kot človeška bitja, odnosna bitja in potrebujemo drug drugega. Ne samo preko zaslonov, ne samo na nek digitalen, ampak čisto na analogen način, ker smo bitja s čutili in se povezujemo s človekom tudi na tej čutni plati. To pa ne more nadomestiti nobena tehnologija.«
»Šele kasneje v 19. stoletju z brati Grimm so pravljice postale stvar za otroke, prej so se zgodbe pripovedovale med odraslimi. Niso bile neki: »buci buci, kako si je potrebno zobke umivat in si pravljico povedal, neko poučno. Niso bile pravljice temu namenjene.«
