Obiskovalcem gora, ki niso vešči gibanja v gorskem svetu in nimajo dovolj lastnih izkušenj, priporočamo, da se vključijo v planinska društva (PD) in se z njimi pod vodstvom vodnika PZS v organiziranih skupinah odpravijo v gore. Radi se tudi posvetujte z vodniki PZS, jih povprašajte za nasvet, povejte jim svoje izkušnje pri hoji v gore. Vodnik PZS vam bo znal svetovati tudi pri izbiri vodenega pohoda s planinskim društvom.
Priporočamo pridobitev znanja o gibanju v gorah oz. obnovitev tega. Znanje dobite v planinskih društvih in njihovih planinskih šolah ali s samoizobraževanjem preko strokovne planinske literature (Planinska šola, Vodniški učbenik, Nevarnosti v gorah …).
Kaj moramo vedeti, če se pozimi odpravljamo na izlet, turo ali pohod?
- V zimskih dneh je planinski svet po navadi prekrit s snežno odejo. Ko gore prekrije snežna odeja, se razmere za gibanje po njih spremenijo. Medtem ko po gozdu še lahko določimo smer poti s pomočjo markacij na drevesih (če le ni preveč snega), pa je na planem to nemogoče. Kajti že tanjša snežna plast na odprtem prekrije markacije in zabriše pot. Klini in jeklenice, če že niso skriti pod snegom, so prekriti z njim ali s plastjo ledu.
- V zimskih dneh moramo biti pripravljeni na dejstva, kot so nizke temperature, krajši dan, nevarnost proženja snežnih plazov, na katero moramo biti stalno pozorni, da je večina planinskih koč zaprtih, da je v gorah manj ljudi in seveda na še večjo možnost zdrsa. Vse to moramo upoštevati ne samo na turi, ampak tudi pri izbiri poti in ciljev, pr pripravi na turo ter pri izbiri ustrezne opreme.
- Upoštevajmo, da na grebenih veter ustvarja snežne opasti, ki se lahko pod našo težo podrejo, zato hodimo nekaj metrov pod grebenom na privetrni strani.
- Razmere v gorah se hitro spreminjajo in so lahko povsem drugačne od pričakovanih ali napovedanih, zato vzemimo s seboj tudi opremo, ki bi jo lahko utegnili potrebovati.
- Ne zaupajmo slepo gazi, ki je pred nami, ampak sami spremljajmo in ocenjujmo, ali se gibljemo po varnem področju.
Pred turo se vprašajmo:
- Kako dobro sem pripravljen (psihično in fizično)? Je izbrana pot primerna zame?
- Kakšna je vremenska napoved? Slabo vreme in vidljivost lahko podaljšata čas hoje tudi do desetkrat. Imam oblačila, ki me bodo zaščitila pred močnim vetrom, mrazom in padavinami? Ali je na poti koča, bivak, zavetišče, kamor se bom lahko umaknil?
- Kakšna je stopnja nevarnosti proženja snežnih plazov? Kakšna je snežna podlaga? Trenutne razmere spremljajte na spletnih straneh Agencije Republike slovenije za okolje (ARSO).
- Kakšna je izbrana pot? Pripravite si načrt poti. Pot razdelite na manjše odseke, predvidite počitke in približen čas hoje. Ustvarite si sliko poti in jo prehodite v mislih.
- Imam s seboj vso potrebno opremo za današnjo turo?
- Kako dolga je in koliko časa bom potreboval za celotno pot? Na vrhu smo šele na polovici poti - naš cilj je varna vrnitev v dolino in domov.
- Kako strm in kakšen je teren?
- Katere nevarnosti na poti prežijo na nas?
- Kako hoditi? Kakšen tempo ubrati?
- Predvidevajte in si ustrezno načrtujte vaš izlet, pohod.
- Izberite cilj in pot primerna vaši fizični in psihični pripravljenosti ter uporabljajte opremo, s katero znate pravilno rokovati.
Derezice (levo) niso primerna zamenjava za klasične 12-zobe dereze (desno) in so nevarne, če se uporabljajo v gorah oz. tam, kjer teren tega ne dopušča. Foto: Manca Ogrin
Kakšno opremo potrebujemo?
Kakšno težavnost poti priporočiti tistim, ki niso vešči planinskih pohodov v zimskih razmerah?
- Neveščim gibanja v gorah in planinah v zimskih razmerah in tistim s pomanjkanjem lastnih izkušenj priporočamo, da se pridružijo organiziranim izletom in turam, ki jih izvajajo planinska društva pod vodstvom vodnikov PZS. Pred izbiro ture se posvetujte z vodnikom - povprašate ga za nasvet, povejte jim svoje izkušnje o obiskovanju gora pozimi. Vodnik PZS vam bo tako znal svetovati pri izbiri vodenega izleta, ture, pohoda.
- Priporočamo učenje in ponavljanje znanja o gibanju v gorah pozimi. Znanje lahko pridobite v planinskih društvih, njihovih planinskih šolah ter na usposabljanjih in tečajih planinske in gorske reševalne zveze.
- Upoštevajte nasvete in opozorila. Izlete in ture vselej načrtujte in upoštevajte postopnost (od lažjih k težjimi, od krajših k daljšimi), pot ali vrh si izberite glede na vaše izkušnje, znanje, fizično pripravljenost ter tehnično usposobljenost.
- Naj velja pravilo (če ne gre za voden pohod): ne podajajmo se na poti in vrhove, če jih nismo dodobra spoznali že v kopnih razmerah. Pozimi je pokrajina spremenjena, saj je prekrita s snežno odejo, prav tako pot in markacije.
Ob zimskih razmerah ni odveč še enkrat opozoriti:
- Pozimi v gore nikoli ne zahajajte sami!
- V gore se podajajte primerno opremljeni, opremo se naučite uporabljati.
- Že doma pa tudi pred turo na izhodišču preverite delovanje lavinske žolne, zamenjajte baterije in jo dosledno uporabljajte.
- Pred začetkom sezone vadite hojo z derezami, pravilno uporabo cepina in zaustavljanje s cepinom na pobočju z varnim iztekom.
- Izbirajte poti primerne svojim psihofizičnim sposobnostim, na turi pa se prilagodite najšibkejšemu udeležencu.
- Pri načrtovanju ture upoštevajte kratek dan, na izlet, turo ali pohod se odpravite dovolj zgodaj.
- Preverite odprtost planinskih koč (večina visokogorskih in sredogorskih koč je zaprtih).
- Že več dni pred turo spremljajte vremenske razmere in napoved za območje, kamor se odpravljate.
- Upoštevajte podatke o snežnih razmerah - o višini in stanju snežne odeje ter o stopnjo nevarnosti proženja snežnih plazov.
- Po obilnem sneženju ali otoplitvah še vsaj tri dni ne zahajajte v gore, zaradi povečane nevarnosti proženja snežnih plazov.
- O svojih poteh in načrtih obvestite domače.
| ! |
Vedno imejmo v mislih, da smo na vrhu šele na pol poti - naš cilj je varna vrnitev domov! |
Pohodnik in turni smučar - spoštujmo drug drugega
Velikokrat naletimo na »križem kražem« gažen sneg, posledično je težko ugotoviti katera gaz pripada turnemu smučarju in katera pohodniku. Pri gibanju upoštevajmo tudi druge, le tako bo izlet, tura ali pohod prijetnejša ter brez nepotrebnih padcev in slabe volje.
Pohodniki si pri vzponu naredite svojo gaz in se je držite. Vsak naslednji jo bo s hojo še dodatno utrdil, zato po nekaj pohodnikih gaz utrjena, hoja pa lažja in prijetnejša. Za sestop uporabite novo gaz, saj s sestopanjem po isti kot ste jo uporabili pri vzponu prvo uničujete in bo sčasoma postala neuporabna, hoja po njej pa naporna. Turni smučarji pa vam bodo hvaležni, če za gibanje ne uporabljate njihovih smučin, saj jih pohodniki preluknate, s čimer postane gibanje na smučeh naporno in tudi nevarno.
Poskrbimo tudi za rumene markacije v snegu ob poteh, za katere še posebej skrbi močnejši spol. Nobenemu od nas ni prijetno, ko nas spremljajo na idilični turi po zasneženi pokrajini. Opravimo klic narave nekoliko stran od poti. Če pa to ni mogoče, po opravljeni potrebi vse skupaj zasujmo s snegom.
O snežnih plazovih, oceni tveganja, iskanju zasutega, prvi pomoči ...
Opozorila:
- Kratka navodila ne morejo preprečiti nesreče! Namenjena so zgolj razumevanju tveganja obiskovanja gora v zimskem času.
- Svetujemo, da se na vsak izlet, turo, pohod dobro pripravite in pridobite čim več informacij o načrtovani poti.
- Predlagamo včlanitev v planinsko društvo, kjer boste pod vodstvom strokovno usposobljenih vodnikov PZS in inštruktorjev planinske vzgoje pridobili potrebna znanja za varnejše obiskovanje gora.
Snežni plaz
Snežni plaz je pojav, pri katerem se na strmem pobočju del snežne odeje loči od drugega dela. Plazovina drsi, teče ali se kotali po pobočju navzdol, dokler ne izgubi vse gibalne energije in se ustavi.
Plazovi nastanejo kot posledica naslednjih dejavnikov:
- povečane teže snežne odeje (dodatno sneženje ali dež),
- taljenja snega, ki je posledica sončevih žarkov oz. otoplitve,
- sreženja (globinski srež, površinski srež) ali
- klože.
Plazovi so lahko tudi posledica zunanjih vplivov, kot so:
- dodatna obremenitev zaradi padajočega kamenja, ledu ... ter
- obremenitev zaradi človekove dejavnosti, smučanja, hoje ...
Vsi ti dejavniki vplivajo na porušitev ravnovesja sil v snežni odeji. Posledično nestabilna snežna odeja zdrsne v energijsko ugodnejši stabilni položaj.
Vrste snežnih plazov
Glede na vlažnost snega in sprijetost snežne odeje ob sprožitvi ločimo štiri vrste snežnih plazov:
- plazovi suhega nesprijetega snega,
- plazovi suhega sprijetega snega,
- plazovi mokrega nesprijetega snega,
- plazovi mokrega sprijetega snega.
Vpliv temperature na stabilnost snežne odeje:
- nenadna otoplitev poveča nevarnost plazov,
- pri temperaturah nad 0°C se snežna odeja počasi destabilizira,
- daljše obdobje hladnega vremena (-5° C do -10° C) ohranja trenutno nevarnost snežnih plazov,
- nihanja temperature okoli 0°C stabilizira snežno odejo,
- občutna ohladitev zmanjša nevarnost plazov.
Za obiskovalce gora so po raziskavah na različnih koncih sveta najbolj nevarni kložasti plazovi, saj jih je brez poznavanja notranje sestave snežne odeje izjemno težko pravočasno predvideti. Ti plazovi so posledica različne trdnosti posameznih plasti v snežni odeji, še posebno, če se je med dve plasti vrinil plovni sneg - globinski srež.
Spreminjanje temperature in vlažnosti zraka v času sneženja ter prenašanje snega zaradi vetra v času sneženja in po njem so razlogi za te razlike v gostoti plasti v snežni odeji, globinski srež pa nastaja v jasnem, suhem in mrzlem vremenu.
Najlaže prepoznamo od vetra zbit sneg na privetrnih pobočjih, kjer je veter ledene kristale zbil skupaj. Včasih je sneg zbit tako močno, da se nam vanj niti peš ne udre. V zavetrnih legah pa veter odlaga močno spremenjene kristale, ki niso več podobni snežinkam, ampak bolj kroglicam, zato ima tak sneg tudi večjo gostoto, a zelo majhno trdnost. Zaznamo ga kot gost, nesprijet sneg, v katerega se peš in na smučeh udremo, ob smučanju pa je podoben pršiču (težak pršič).
Različno goste plasti se pogosto močneje držijo same sebe (tudi na površini več 10 m2) kot plasti pod seboj, zato se obnašajo kot togo, napeto telo (kot npr. opna). Ko obtežitev (zaradi novih snežnih ali dežnih padavin, z vetrom prinesenega snega, teže živali, pešca ali smučarja) preseže nosilno mejo toge plasti, cela snežna gmota zdrsne proti dolini v enem kosu ter se med potjo zdrobi v masivne bloke; nekateri so vidni še v plazovini.
Zanimivo za kložaste plazove je, da je čelo napoke v ravni ali cik-cak črti in je pravokotno na podlago, po kateri se plaz spelje. Take plazove lahko sprožimo tudi na daljavo, saj v nevarnih primerih pobočje čutinašo težo več 10 m daleč. Najpogostejše naklonine pobočja za kložasti plaz so med 30° in 45°.
Za plazove nesprijetega suhega ali mokrega snega je značilno, da se trgajo v eni točki. Plazovi suhega snega se trgajo v trdi zimi med sneženjem ali po njem pri nizkih temperaturah, običajno na nakloninah, večjih kot 40°. Pri plazovih nesprijetega snega je pomembno, da so znaki za nevarnost opazni brez prereza snežne odeje.
Plazovi vlažnega sprijetega snega se pojavljajo, ko se na stiku med snežno odejo in tlemi ali pa le med dvema plastema v snežni odeji nabere tanka plast vode. Običajno se to zgodi ob spomladanski odjugi, ko se snežna odeja prepoji z vodo in voda z vrha snežne odeje seže v njeno globino, v sezonah, ko zelo zgodaj v sezoni pade veliko snega, pa se lahko voda pri tleh nabere zaradi ogrevanja in taljenja od spodaj. Snežna odeja je ob tem lahko še vedno suha, temperatura zraka pa krepko pod lediščem. Vodna plast povzroči drsenje snežne odeje nad sabo, ki je lahko sprva zelo počasno (nekaj mm ali cm na dan), v nekem trenutku pa se poveča in zdrsne kot običajen plaz mokrega snega.
Če ob drsenju s seboj odnaša vso snežn odejo do tal, takemu plazu pravimo talni plaz. Potovalna hitrost takih plazov je majhna v primerjavi s plazovi suhega snega.
Postavimo si vprašanje: tvegati ali ne?
Evropska petstopenjska lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov
Poročilo o stopnji nevarnosti proženja snežnih plazov je potrebno spremljati vsak dan v aktualnih mesecih. Poročilo samo ni zagotovilo za varno turo - pri njenem načrtovanju je potrebno upoštevati tudi ostale dejavnike tveganja kot so veter, temperatura, vrsta podlage oz. tal, nadmorsko višino, število udeležencev na turi ...
Aktualne podatke o snežnih razmerah v slovenskih gorah lahko dobite na spletni strani www.arso.gov.si.
Metoda 3 × 3 - ocenjevanja tveganja na turi
Metoda 3 x 3 je opomnik, ki nam služi kot pomoč pri načrtovanju izleta, ture, pohoda vse do trenutka, ko se moramo odločiti ali začeti sploh oditi na pot oz. z njo nadaljevati ali ne.
Prerez snežne odeje in preizkus njene stabilnosti
Prerez snežne odeje nam omogoči:
- Vpogled v zgodovino snežne odeje, trdnost in sprijetost posameznih plasti med seboj.
- Iščemo šibke plasti in ocenimo njihov vpliv na možnost proženja plazov.
 Izvedba:
- V sneg izkopljemo luknjo (navpično na podlago) do globine 1 m oz. do tal. Do te globine je skritih 95 odstotkov šibkih plasti.
- Navpično steno profila poravnamo in zgladimo najprej z lopato nato pa še z roko, da postanejo posamezne plasti v snežni odeji lepo vidne. S tem ugotovimo koliko plasti snega sestavlja snežno odejo ter prepoznamo meje med njimi. Plasti lahko prepoznamo tudi med drsenjem s prstom ali ostrim predmetom od vrha do tal profila. Plasti označimo (z vejicami, vodoravnimi zarezami, ...).
- Določimo trdoto posameznih plasti s porivanjem pesti, štirih prstov, enega prsta, svinčnika in noža v posamezno plast. Pozorni smo na sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo. Na ta način določimo plasti, ki predstavljajo največjo nevarne za sprožitev snežnega plazu (večje razlike v strukturi ali trdoti snega: mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima plastema, ...).
Prerez in preizkus vedno delamo na območju, ki v času dela ni izpostavljeno plazovom! V kanadskih parkih so v letih 1970 za iskanje šibkih plasti v snežni odeji začeli uporabljati metodo snežnega stolpca. Poimenovali so jo Compression test (CT). V nemško govorečih državah jo imenujejo Säulentest, v slovenščini pa Kanadska ali tlačna metoda. Pri tej metodi iz snežne odeje izrežemo stolpec z merami 0,3 m x 0,3 m. Višina stolpca je običajno 1 m. Na vrhu stolpca očistimo nesprijet, sipek sneg in na očiščeno ploskev položimo lopato, na katero med preizkusom udarjamo z roko. Glede na to, kdaj se poruši šibka plast, določimo stabilnost snežne odeje.
Zaporedje udarcev pri kanadski metodi:
- 10 udarcev iz zapestja,
- 10 udarcev iz komolca ter
- 10 udarcev iz rame.
Ukrepi ob nesreči in prva pomoč ponesrečencu
V primeru nesreče je pomembno da:
- ohranimo prisebnost in ostanemo mirni - s tem pomirimo tudi ostale udeležence;
- ocenimo situacijo in zaščitimo sebe in ponesrečenca pred neposrednimi nevarnostmi. ponesrečenemu nudimo prvo pomoč v okviru svojega znanja in sposobnosti.
 |
Ob nesreči pokličemo na pomoč:
- center za obveščanje na številko 112,
- pošljemo sms na številko 112,
- preko UKV postaje v planinski koči,
- preko sistema SAPOGO, ki se nahaja v nekaterih planinskih kočah.
|
Ob klicu na pomoč oz. v sporočilu navedemo naslednje podatke:
kdo kliče,
- kaj in kje se je zgodilo,
- kdaj se je zgodilo,
- koliko je ponesrečencev in kakšne so poškodbe,
- kakšne so vremenske razmere na kraju nesreče
- kakšno pomoč potrebujete.
|
Vsak komplet prve pomoči naj vsebuje:
- par ali dva zaščitnih rokavic,
- prvi povoj,
- večji in manjši raztegljiv povoj (krep povoj),
- nekaj obližev (priporočljivi obliži Steri strip, s katerimi zalepimo globje rane),
- sterilna gaza,
- lepilni trak,
- trikotna ruta,
- škarje ali nož,
- piščalka,
- protibolečinsko zdravilo, ki se ga dobi brez recepta (Lekadol, Nalgesin S, ...),
- astro folija ali velika črna plastična vreča.
Iskanje ponesrečenca v plazu s pomočjo lavinske žolne
 |
Seznam obvezne opreme:
- lavinska žolna (s tremi antenami) za grobo določanje lege ponesrečenca;
- lavinska sonda za fino določanje lege ponesrečenca;
- lavinska lopata za hitro in učinkovito izkopavanje;
- čelada za zaščito glave pred udarci ob trd sneg, tla, skale, drevesa in ostale ovire;
- prva pomoč in bivak vreča;
- mobilni telefon s polno baterijo. Svetujemo, da je mobilni telefon med turo izklopljen oz. v stanju mirovanja (airplane mode) zaradi varčevanja z baterijo.
|
| ! |
Zasutega bomo lahko pravočasno rešili samo z uporabo lavinskega trojčka - zato ga moramo znati uporabljati! |
 Potek iskanja in reševanja ponesrečenega v snežnem plazu
V primeru, da smo očividec nesreče v plazu, takoj označimo točko, kjer smo osebo zadnjič videli (1). Ohranimo mirno kri, preverimo situacijo in pričnemo z iskanjem.
Če nas je več, en član takoj pokliče pomoč na številko 112. Vsi ostali prestavijo svoje lavinske žolne na iskanje. Območje iskanja se prične NAD točko (POD točko v primeru zasutja zadnjega udeleženca), kjer smo osebo zadnjič videli in nadaljuje v smeri navzdol (navzgor).
| ! |
Pomembno je, da poskrbimo za svojo varnost in varnost ostalih udeležencev. Član, ki je poklical pomoč, postane opazovalec in v primeru ponovnega plazu takoj na to opozori udeležence pri iskanju zasutega. |
Najprej preiščemo plaz z opazovanjem in iščemo možne predmete (palice, smuči, dele nahrbtnika, ...) ali dele telesa, ki gledajo iz plazine. Hkrati z lavinsko žolno iščemo prvi signal. Obvezno izklopimo vse ostale elektronske naprave, ki motijo signal in elektroniko plazovne žolne! Glede na število udeležencev plazovino preiskujemo vzporedno z medsebojno razdaljo 40 metrov oz. v ključu, v primeru, da smo sami.
 |
 |
| Če išče več reševalcev hkrati, to počnejo na medsebojni razdalji 40 m, reševalca ob robovih plazu sta od robov oddaljena največ 20 m. |
Silnice signala ne potekajo v ravnih črtah. Zato iščemo rahlo v zavojih. |
Grobo iskanje
Sodobne, digitalne lavinske žolne z najmanj tremi antenami bodo pokazale točno smer zasutega v plazu. Potrebno je samo slediti puščici na digitalnem zaslonu. Hkrati je vidna tudi oddaljenost od zasutega v obliki numeričnega zapisa števila enot.
Fino iskanje
Ko smo od zasutega oddaljeni približno 2-3 enot , ki nam jih sporoča plazovna žolna, napravo približamo plazini in s križnim iskanjem določimo najmanjšo oddaljenost (najmočnejši signal) od zasutega. Najmanjša oddaljenost je enaka globini zasutega v plazu. Označimo jo z lopato.
 |
 |
| Če iščemo sami, iščemo signal v ključih. Med seboj naj bodo oddaljeni 40 m, od roba plazovine pa ne več kot kot 20 m. |
Fino iskanje s križnimi gibi poteka tik nad plazovineino. |
Sondiranje
S sondiranjem pričnemo pri zapičeni lopati in nadaljujemo krožno v smeri ven. Razdalja med posameznimi vbodi naj ne presega 30 cm. Sondiramo vedno pravokotno na podlago in ne navpično.
| ! |
Pri sondiranju vedno nosimo rokavice, saj nasprotno segrevamo sondo, zaradi česar se bo na njej začel nabirati led in bo postala neuporabna. Po sondiranju se izogibamo gibanju po sondirani površini, da ne podremo morebitnega zračnega žepa. |
|
|
 |
| Razdalja med posameznimi vbodi pri sondiranju naj ne presega 30 cm. |
Odkopavanje ponesrečenca naj poteka premišljeno in načrtovano. Zaradi napornega dela, reševalci menjajo pozicije - krožijo |
Izkopavanje
S sondo določimo globino ponesrečenca, nato pričnemo z izkopavanjem. Ponesrečenca začnemo izkopavati nižje od ponesrečenca (1) in sicer na razdalji 1,5-kratnika globine ponesrečenca. Izkopavamo v obliki črke V - pri tem pazimo, da ne kopljemo le v globino ampak tudi v širino, saj bo tako prenos ponesrečenca na nosila oz. nudenje prve pomoči lažje in hitrejše. V primeru, da pri izkopavanju sodeluje več reševalcev, se prvi kopač menja na 1 minuto.
Na fotografiji prvi reševalec seka bloke snega, drugi jih odmetava, tretji pa čisti sneg stran od prvih dveh in s tem sprošča pot.
Izkopavanje zasutega je časovno najdaljši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2-5 min, sondiranje do 2 min, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Pri zasutemu želimo najprej priti do glave, da mu očistimo dihalne poti. Za 1 m globine potrebujemo z žolno, lopato in sondo do 11 min. Če uporabljamo samo žolno in lopato, se ta čas poveča na 25 min. V primeru, da imamo samo žolno, pa potrebujemo tudi do 2 uri, da pridemo do zasutega. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, moramo prekopati približno 3-4 m3 snega (1-1,5 t snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano.
Kako pomembno je hitro iskanje in odkopavanje ponesrečenega nam pokaže krivulja preživetja (desno). Prikazuje možnost preživetja zasutega v plazu v odvisnosti od časa.
Prva pomoč
Ponesrečencu očistimo dihalne poti in v primeru, da ne diha takoj pričnemo z oživljanjem oz. masažo srca. Kar se da hitro ga tudi zaščitimo pred mrazom (ovijemo ga v astro folijo oz. veliko črno vrečo, ki ju imamo v kompletu prve pomoči) - ponesrečenca premikamo previdno. Uživa lahko (brezalkoholne) tople in sladke napitke (čaj).
Pripravili: Matjaž Šerkezi, Matej Ogorevc in Zdenka Mihelič (zadnja posodobitev december 2019)
Viri:
- Planinska šola in Vodniški učbenik, Planinska založba, Planinska zveza Slovenije
- Bernik, D.: Ocenjevanje tveganja pred snežnimi plazovi, GRZS)
- Spletni priročnik Alpiročnik
- Kuhar, M.: Vojaško gorništvo, Ljubljana: Defensor, 2004
- Safety Academy Guide Book, Ortovox, 2012.
- Achtung Lawinen, DAV, 2011
|
