Častni član PZS od leta 2019
Tone Škarja (1937) je prejemnik Bloudkove nagrade in plakete (2011) za življenjsko delo v športu, svečane listine PZS (2002), častnega znaka svobode Republike Slovenije (2002), zlate plakete za življenjsko delo v športu Občine Kamnik (2007) in nagrade PZS za življenjsko delo v alpinizmu (2014).
Tone Škarja od rojstva živi v Mengšu. Tam je hodil v štiriletno osnovno šolo in triletno nižjo gimnazijo. Leta 1954 je maturiral na Tehniški srednji šoli v Ljubljani in si pridobil poklic elektrotehnika. Tedaj se je hotel vpisati na vojno pomorsko akademijo v Splitu, a mu je oče svetoval, naj se raje za eno leto zaposli in medtem razmisli o prihodnosti. Kmalu je dobil službo v podjetju Elektro Ljubljana in tam ostal do leta 1995.
Prvič je šel v hribe z očetom, in sicer na Veliko planino, v naslednjih letih pa je skupaj z bratom prečil Kamniške Alpe in se povzpel tudi na Triglav. Od leta 1951 je član planinske organizacije. Leta 1956 je vstopil v Alpinistični odsek Kamnik, kjer je bil nekaj let tudi načelnik.
Leta 1961 je postal gorski reševalec in bil med letoma 1968 in 1978 načelnik GRS Kamnik. Od leta 1979 pa do vključno leta 2013 je vodil Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije. Več kot osem let je bil podpredsednik PZS. Bil je urednik Obvestil PZS, koledarja in član uredništva Planinskega vestnika ter pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja.
Tone Škarja se z alpinizmom ukvarja od leta 1956. Kakovostni vzponi v Julijskih in Centralnih Alpah so mu odprli pot na alpinistične odprave, najprej leta 1964 na Kavkaz in naslednje leto na Kangbačen. Opravil je več kot tisoč alpinističnih vzponov, od katerih jih je bilo več kot trideset prvenstvenih. Tone Škarja ni bil le eden izmed vodilnih plezalcev v šestdesetih letih, temveč je bil skupaj z Alešem Kunaverjem glavni tvorec slovenske himalajske zgodbe.
Sodeloval je na osemnajstih alpinističnih odpravah, petkrat je bil član odprave, trinajstkrat pa njen vodja. Odprava na Everest 1979. leta še danes velja za največji organizacijsko-logistični zalogaj v zgodovini slovenskega himalajizma. Odprave, na katerih je sodeloval, so: Kavkaz (1964), Kangbačen (1965, 1974, 2007), Everest (1978, 1979, 1996), Jalung Kang (1985), Tibet (1986), Čo Oju (1988, 2001), Šiša Pangma (1989), Kangčendzenga (1991), Anapurna (1992, 1995), Sikkim (1994), Daulagiri (1998) in Ama Dablam (2005).
Poznamo ga tudi kot zelo plodnega pisatelja, sodeloval je z mnogo tujimi revijami ter bil pomemben člen pri nastajanju zemljevida Everesta, ki ga je objavil National Geographic. Srečujemo ga kot avtorja ali soavtorja knjig Hoja in plezanje v gorah (1972, 1974, 1984), Stene mojega življenja (1975), Kangbačen (1976), Na vrhu sveta (1979), Everest (1981), Jalung Kang (1987), Stoletje v gorah, Na vrhovih sveta (1992), Planinski zbornik (2003), Slovenci v Himalaji (2004), Kangčendzenga (2008) in Po svoji sledi: Alpe-Kavkaz-Himalaja (2011).
Na 9. festivalu gorniškega filma je bil prvič predvajan film o Tonetu Škarji z naslovom Tone, javi se! V njem je orisana zgodba osebnosti, ki je bila kot alpinist in vodja v središču prelomnih dogodkov v slovenskem alpinizmu; bil je sredi neizmernega veselja ob srečnih zgodbah uspešnih vzponov in velike žalosti ob nesrečah, v katerih je veselje zamenjala strtost zaradi smrti kolegov alpinistov.
Kot član odprave Everest 1979 je istega leta prejel Bloudkovo nagrado. Tone Škarja je tudi prejemnik svečane listine PZS (2002), častnega znaka svobode Republike Slovenije (2002) in zlate plakete za življenjsko delo v športu, ki mu jo je leta 2007 podelila Občina Kamnik. Leta 2011 mu je bila podeljena Bloudkova plaketa za življenjsko delo v športu in leta 2014 nagrada PZS za življenjsko delo v alpinizmu.
|
