Tako je bila že v petek 22. avgusta ob spomeniku štirim srčnim možem slovesnost, s katero se v Bohinju vsako leto spomnijo srčnih mož iz Bohinja, ki se jim je kot prvim uspelo povzpeti na vrh Triglava. Ta podvig, s katerim so se povzpeli na vrh 2864 metrov visokega očaka, je uspel zdravniku iz Stare Fužine Lovrencu Willomitzerju, lovcu s Savice Štefanu Rožiču in rudarjema Matevžu Kosu iz Jereke in Luki Korošcu s Koprivnika.

Ne prireditvi, ki se jo je udeležilo veliko ljudi, tako vabljenih gostov kot obiskovalcev Bohinja je prisotne najprej pozdravil predsednik Planinskega društva Srednja vas iz Bohinja Janez Korošec, ki je povedal, da je ponosen, da so Triglav osvojili prav Bohinjci. Župan občine Bohinj, ki ima na ta dan občinski praznik, Franc Kramar pa je opozoril, da bi morala biti srčnost, ki so jo izkazali prvopristopniki, tudi v našem času vodilo za doseganje zastavljenih ciljev, ki se večkrat na začetku zdijo previsoki in nedosegljivi, vendar sčasoma postanejo realnost.

Posebej podrobno je pomen dogodka, zaradi katerega so se ta dan zbrali ob spomeniku, ki ga je dala ob 200 letnici vzpona postaviti prav Planinska zveza Slovenije in katere zastava odslej plapola ob njem, opisal slavnostni govornik, predsednik  Planinske zveze Slovenije mag. Franci Ekar.

Poudaril je, da so triglavske strmine in vertikale obiskovali in jih obiskujejo ter se jih spominjajo preprosti ljudje, delavci, kmetje, pa tudi državniki, politiki, verski dostojanstveniki, športniki, tudi olimpijski zmagovalci,... Triglav, postaja in ostaja križišče slovanskih, germanskih in romanskih vetrov pa tudi križišče mednarodnih prijateljev in druženj. Sedaj tudi v sproščeni sodobno liberalizirani Evropi postaja simbol razpoznavnosti, trdnosti, tovarištva in prijateljevanja. Ob zaključku svojega govora, v katerem je pozdravil tudi to, da se je končno pričela gradnja Slovenskega planinskega muzeja, je povabil k besedi tudi predsednika vlade Janeza Janšo, ki se je odzval vabilu na ta dogodek. Janez Janša je poudaril, da spomenik štirim srčnim možem spominja na dejstvo, da so bili Slovenci s tem podvigom že včasih med prvimi v Evropi in da v zgodovini večinoma niso bili zamudniki, zaradi česar se lahko tudi danes s ponosom uvrščamo v razvojno jedro Evropske unije in lahko v prihodnosti računamo še na višja mesta. Zahvalil se je tudi vsem tistim, ki slovenske planinske poti vzdržujejo in jih markirajo, skrbijo za planinske prenočitvene zmogljivosti in i skrbijo za varnost in reševanje v gorah. Ob tem je tudi potrdil, da bo država pomagala za zagotovitev sredstev za vzdrževanje in obnovo planinskih koč in poti in se zahvalil za povabilo.

Zahvale za vabilo in opravičila zaradi zadržanosti pa so poslali tudi Predsednik republike Slovenije dr. Danilo Türk, minister za šolstvo in šport dr. Milan Zver, minister za okolje in prostor dr. Janez Podobnik, minister za obrambo Karl Erjavec, Predsednik OKS Janez Kocjančič in predsednik CAA Joseph Klenner.

Za zaključek so župan Občine Bohinj Franc Kramar ter Planinski društvi Srednja vas in Bohinjska Bistrica podelili diplome in znake tistim, ki so prehodili lani spet odprto Bohinjsko planinsko pot. Robert Klančar, Janez Pikon in Jakob Medja, ki so prehodili tudi plezalni del poti, so dobili zlati znak, Marinka Koželj Stepic in Mirko Konec pa sta dobila srebrni znak. Janezu Janši pa so podarili knjižico Bohinjske planinske poti, v upanju, da mu bodo lahko prihodnje leto podelili tudi diplomo in ustrezen znak.

V spremljajočem kulturnem programu, ki ga je odlično povezoval radijski novinar, planinec in pevec Marko Škrlj so nastopili Bohinjski lovski rogisti, Godba Bohinj, Obrtniški mešani pevski zbor Notranjska, ki ga je vodil pevovodja Janez Gostiša, tenorist Janez Lotrič v spremljavi citrarja Petra Napreta in recitator Janez Petkoš.

Leta 1778, ko se je zgodil ta visokogorski alpinistični podvig, kot bi ga poimenovali danes, je to pomenilo pomemben pomnik na področju gorskega raziskovanja in osvajanja še neosvojenih gora oziroma vrhov. V mednarodnem merilu se je to zmagovito bohinjsko gorsko dejanje zgodilo 8 let pred osvojitvijo evropske bele gore Mont Blanc; 22 let pred zmagoslavjem na Velikem Kleku Grossglocknerju; 87 let se je po Triglavu čakalo na osvojitev švicarsko-italijanskega Matterhorna. Tudi mitološki grški Olimp je bil osvojen po 135 letih. Everest - Čomolunga je bil dokončno zavzet 175 let po osvojitvi Triglava, slovenska zmaga Everesta je bila po 201 letu, 29 let pozneje kot Hillaryjeva in Tensingova, zato bomo prihodnje leto zaznamovali 30 let od zmagoslavja na Everestu, mejnika slovenskega alpinizma, kajti slovenska smer po jugozahodnem grebenu še vedno velja za najtežji alpinistični plezalni pristop na vrh sveta.

Ob tej obletnici in čaščenju Triglava se moramo spomniti, da je pred 30. leti Planinska zveza Slovenije tu postavila mogočno znamenje prvopristopnikom na Triglav. Ti možje najbolj neposredno sporočajo nam in svetu o mogočnosti, trdnosti in pomembnosti gorskih dejanj v preteklosti in sedanjosti  slovenskega planinstva, alpinizma, gorništva. Ta spomenik štirim srčnim možem, delo akademskega kiparja Stojana Batiča, je bil slovesno odkrit 27. avgusta 1978 in predan v  varovanje Planinskima društvoma Srednja vas in Bohinjska Bistrica.

Ob tem se je dobro še posebej spomniti, da je bil deviški vzpon na Triglav kljub gorskim težavnostim lahko opravljen tako kmalu predvsem po zaslugi barona Žige Zoisa, ki je bil mecen in pobudnik tega raziskovalnega vzpona. Z Valentinom Vodnikom sta skupaj ustvarila hotenje in željo, da bi bil vrh Triglava čimprej osvojen.  To se je zgodilo 26 . avgusta 1778, ko so na vrhu Triglava, prvopristopniki vklesali začetnice cesarja  Jožefa 2., Žige Zoisa in drugih takratnih veljakov: Baltezarja Hacqueta, Jožefa Stefančiča in Kristjana Novaka ter na koncu še začetnice prvopristopnikov: Lovrenca Willonitzerja, Štefana Rožiča, Matije Kosa in Luke Korošca. Ohranilo se je tudi sporočilo, da so prišli na vrh po t. i. severovzhodnem razu. Večni sneg, podaljšek  triglavskega ledenika, je takrat segal skoraj do višine Malega Triglava. Za uspešen  vzpon so prejeli nagrado barona Žige Zoisa v vrednosti šest goldinarjev. Tako se je zgodil prvi registrian  pa tud »nagrajen« vzpon na vrh Triglava. V različnih časovnih obdobjih so se pri posameznih strokovnjakih pojavljala vprašanja, ali so bili na vrhu res vsi »štirje« omenjeni. Jakob Aljaž je na to v svojem aktivnem »triglavskem« obdobju odgovarjal (citiram): » ... da v kroniki nimamo pozitivnih podatkov za nasprotno trditev; in da to lahko ovržemo z zdravo logiko.« Zelo malo verjetno je, da bi se na vrh Triglava povzpel kdo od pastirjev ali lovcev v tajnosti in pred 26. avgustom 1778. Tedaj se je namreč težko kaj prikrilo na gori, saj so že po poku lovske puške zanesljivo ugotovili celo to, čigava je počila in kje se je to zgodilo. Da pa bi se ta »dogodek nad dogodki« zatajil in prikril s strani lovcev ali pastirjev, to je tistih , ki bi bili sposobni priti tudi na zahtevne vrhove pa ni verjeti, kajti  pastirji , kot lovci so se tudi preživljali in živeli od pogumnosti in drznosti v gorkem svetu. In voljni so bili biti »slavni« in poznani.

Triglav je bil skozi čas, v  takh in drugačnh vremenskih razmerah, vedno priča vsem tem dogodkom, predvsem lepim doživetjem in veselju. Brez njegove vednosti se na Slovenskem ni zgodilo, zaznamovalo ali proslavljalo skoraj nič pomembnega. Kot so zapisali planinci: »Luč, ki nam je svetila v temnih časih našega življenja, si ti, Gora naših gora - Triglav.« Linhart je boga severnih Slovanov postavil v Julijske Alpe. Tako je povečal in požlahtnil domoljubno mišljenje z božansko personifikacijo takrat spoznanih in občutenih planinskih vrednot. Zois vabi Vodnika v triglavsko pogorje in piše (citiram) » ... in ne dvomim, da ste še vedno pripravljeni udeležiti se alpskega potovanja in poljubiti brado staremu, častitljivemu Triglavu.« Prešeren se ni nikoli povsem izdal ne izpovedal o doživetjih ob pogledih na Triglav ali ob doživljanju strme šumeče Savice; tudi ob obiskovanju doline Vrat je ostajal  zaprt in molčeč. Po Trstenjaku je bil Triglav sončno božanstvo; »krepilo in poživek« h krepitvi domoljubja, kajti pridobil si je status nacionalnega simbola slovenstva. Ugotovitev, da so prav Slovenci prvi poimenovali triglavske Julijce: vrhove, gore, doline.., je vrednota izjemnega narodovega bogastva. Ko Aljaž podari  kupljeni  svet vrh Triglava in »turn«  Slovenskemu planinskemu društvu , se  znamenitemu raziskovalcu Johanesu Frischaufu , izjemnemu ljubitelju slovenstva in gora še posebej zapiše: » Sedaj Slovenci smejo biti ponosni na svoje slovenske planinske uspehe, ki so jih Slovenci  sami dosegli: Slovensko planinsko društvo ima v svoji  posesti  Triglav  , da celo Savinjske Alpe  :Slovenci naj krepko napredujejo, kakor so začeli in naj vedno težijo po najvišjem smotru«. 

Triglav pa pa  v vsej mogočnosti  še vedno  bolj  ostaja gospodar zemlje, zraka in morja, torej  tudi življenja in upanja.Predvsem pa  nam je Triglav vedno bolj kot svetinja in v največji popolnosti  simbol slovenstva.

Tudi v planinstvu, ali pa tu še posebej, velja, da je preteklost podlaga in temelj za ustvarjanje sedanjosti in prihodnosti. Brez trdnih in zdravih tradicionalnih temeljev ni zanesljive prihodnosti. Zato je še kako pomembno, da z vsem srcem, skrbnostjo in spoštovanjem negujemo spomin na to.

Slovensko planinsko društvo je lani s položitvijo temeljnega kamna za Slovenski planinski muzej v Mojstrani vendarle začelo uresničevati pobudo, izrečeno pred 101 letom, da je poleg drugih dejavnosti planinstva treba zgraditi planinski muzej, hram slovenske planinske nekdanjosti. Letos smo objekt planinske kulture z izjemnim elanom in zavzetostjo začeli graditi. Pomemben bo tudi za hrambo doživetij in spominov, povezanih s Triglavom 230 let po osvojitvi te mogočne najvišje gore Julijskih Alp. Ta se je zgodila, ko so se srečali pravi ljudje z enakimi hotenji in voljo ob pravem času na pravem mestu. Izpolnjena je tudi obljuba predsedniku vlade, ki je vzidal temeljni kamen. Verjel je planincem, organizatorjem izgradnje, da se bo to zanesljivo zgodilo. In se je; planinci smo znani po trdnosti in zanesljivosti. Tudi lokalna skupnost, Občina Kranjska Gora, ki je prevzela investitorstvo in velik delež financiranja, je dokazala izjemno pozornost do vseslovenskega planinstva. In Slovenski planinski muzej bo postal izjemno mogočen spomenik goram, planinstvu, alpinizmu, gorništvu, ... kar bo v prvem desetletju novega, tretjega tisočletja mogočno dejanje in vrhunski spomenik planinstva.

Ob današnjem slovesnem in prisrčnem planinskem trenutku smo doživeli tudi popolnoma neomejeno gibanje v gorah Alp. Te so postale popolna pravica vsakega obiskovalca po doživljanju in dojemanju gorskih vrednot in lepot. Gore nam najbolj zanesljivo obnavljajo duha, nam dajejo moč, energijo in voljo za obvladovanje takih in drugačnih tveganj sodobne vsakdanjosti. V gore se vse bolj vrača kultura, dajejo nam veselje do življenja in želimo si lahko le to, da bi bilo še naprej tako.

mag. Franci Ekar
predsednik PZS