Govor Vikija Grošlja:

Spoštovani

Kako rad bi, lahkotno in s ponosom, povedal nekaj besed o Pavletu Kozjeku, če bi mi bilo to dano v drugačnem trenutku. Ob kakšnem njegovem vrhunskem vzponu, izidu njegove že dolgo pričakovane knjige ali ob njegovem novem filmu. Tako pa zdaj, pretresen, zbegan in prepaden, težko najdem prave besede. V glavi mi vrvijo nepovezane slike in spomini na najina srečanja, pogovore, na skupne odprave. Oblikujejo se neka nova spoznanja, mednje pa se vrivajo mnogo prezgodnje a žal dokončne sodbe. On sam pa, tako nedoumljivo je in veliko prezgodaj, da bi že šel v moj spomin.

Spoznal sem ga v začetku osemdesetih let na najinem skupnem alpinističnem odseku - ljubljanski Matici. Takoj smo opazili njegovo nadarjenost za plezanje in njegove nadpovprečne gibalne sposobnosti. Ob občasnem mentorstvu Staneta Belaka - Šraufa je še hitreje napredoval. Z njim je tudi prvič odšel v Himalajo in skupaj sta opravila zahteven vzpon na 7500 metrov visoko Gangapurno. Vsaj toliko, kot njegove dosežke, smo občudovali njegovo sposobnost ohranjanja pristnega prijateljstva s Šraufom, eno največjih slovenskih alpinističnih legend, a v vseh pogledih izjemno eruptivno osebnostjo. S Šraufom je bilo lepo biti prijatelj, a včasih zelo težko. Pavle pa je s svojo zadržanostjo in nekonfliktnostjo to znal bolje kot kdorkoli drug.

Najina prva skupna odprava je bila leta 1986 v pakistanski Karakorum. Na Broad Peaku mi ni najbolj ostalo v spominu to, da sva bila oba med tistimi, ki jim je uspelo osvojiti vrh tega osemtisočaka. Veliko bolj sem si zapomnil najin skupni neuspeli poskus nekaj dni prej, ko sva obnemogla na višini 7700 metrov, v globokem snegu strmega pobočja prepredenega z ledeniškimi razpokami. Med vračanjem se mi je udrlo v skrito razpoko in le s Pavletovo pomočjo mi je nekako uspelo priti ven. Kar slabo mi je bilo od strahu in napora. Ko sem se mu skušal zahvaliti, se je le zadržano nasmehnil in rekel: »Viki, saj ne gre, da bi te kar tukaj pustili.«

Nekaj dni po Broad Peaku sva s Pavletom skupaj stala še na vrhu osemtisočaka Gašerbrum II. Biti z njim na visoki gori, strmeti v morje vrhov pod sabo, čutiti utripanje lastnega srca in doživljati nesebičnost gorniškega prijateljstva, ki se staplja v čisto veselje do življenja, je bilo zame dragoceno darilo. Neizbrisno se mi je vtisnilo v spomin.

Tri leta kasneje sva bila spet skupaj v Himalaji. 7500 metrov visoko na grebenu Šiša Pangme. Pavle se je z Andrejem že vračal z vrha. Po prvenstvenem vzponu čez južno steno sta bila zelo izčrpana, Pavle pa močno ozebel po rokah in nogah. S Filipom sva bila šele na poti na vrh, a sva se dogovorila, da bova obrnila in jima naslednji dan pomagala navzdol, če bo to potrebno. Seveda sta zjutraj ponujeno pomoč prijazno a brezprizivno odklonila. Varno sta sestopila, nama pa je njuna prijazna zavrnitev dala podvojenih moči. Še istega dne sva dosegla vrh in nekaj dni kasneje smo si v bazi presrečni padli v objem.

Po letu 1989 pa je Pavleta odneslo v tisti vrhunski, da ne rečem atomski alpinizem, ki ga je moja generacija le nejasno slutila. Z navdušenjem in radostjo sem spremljal njegove fantastične podvige v Alpah, Yosemitih, Andih, Patagoniji in seveda Himalaji. Nanj sem bil najprej ponosen kot na gorniškega prijatelja, potem Matičarja in na Slovenca, ki je čisto v špici svetovnega alpinizma. Njegovo vrhunsko alpinistično vsestranost je bilo mogoče primerjati le še z drugo veliko legendo slovenskega in svetovnega alpinizma, Janezom Jegličem. Ne vem, koliko se se je Pavle sploh zavedal, da s svojim delovanjem v alpinizmu postaja vzor in ideal mlajšim generacijam plezalcev. Tak kot je bil najbrž sploh ni razmišljal o tem. On je preprosto plezal. In to res vrhunsko. S svojimi alpinističnimi dosežki, ki jim mirno lahko rečem presežki, je postal ena največjih svetovnih alpinističnih zvezd.

Leta so tekla, generacije vrhunskih alpinistov so se menjavale, Pavle pa je ostajal v sami špici in to ob redni zaposlitvi ter omejitvah, ki jih ta prinaša. V tem pogledu pa ne v slovenskem, ne v svetovnem merilu ne poznam nikogar, ki bi mu to uspevalo.Ob tem je bil še dejaven publicist in izvrsten filmski ustvarjalec. Če je o svojih izjemnih alpinističnih dosežkih govoril z zanj značilno zadržanostjo, pa ni mogel skriti ponosa, kadar je govoril o svoji družini.

Čas, ki ga je ob vseh dejavnostih posvečal alpinizmu, je bil zanj predragocen, da bi si odmerjal le dobre in zanimive cilje. Tudi zaradi pomanjkanja časa je imel praktično vsak njegov plezalni načrt pridih izjemnosti. Pa naj je šlo za solo vzpone, prvenstvene smeri ali pa Everest brez dodatnega kisika. Star 47 let je dobil Zlati cepin občinstva, najvišje svetovno alpinistično priznanje za leto 2006. Tistega leta ni bilo nič narobe z deset ali dvajset let mlajšo svetovno alpinistično elito, ki bi praviloma morala poseči po tem laskavem priznanju. Le Pavle je bil kljub veliki starostni razliki, preprosto toliko boljši.

Med nami tukaj in Pavletom tam stoji visoka, težka in čudovito lepa gora Mustag Tower. Natanko taka kot so bili njegovi vizionarski alpinistični cilji. Na njej se mu je zgodilo tisto, kar on sam nekomu drugemu, nikoli ne bi hotel dopustiti. Zaradi prijateljstva in spoštovanja, zaradi tega, ker se človeku v stiski pomaga z vsem srcem in vso dušo. Spet slišim njegove besede na Broad Peaku, izrečene z zadržanim nasmehom prijateljstva: »Viki, saj ne gre, da bi te kar tukaj pustili.« Nam, ki smo ti skušali pomagati, pa se je zgodilo prav to. Pavle, saj ne gre, da bi te kar tam pustili, a nismo mogli drugače in tudi zato nam je tako hudo in zato tako zelo boli. Tudi tisti, ki smo tako dolgo upali in noro verjeli, se bomo morali počasi sprijazniti, da te fizično ne bo več med nami, da si za vedno ostal na svoji zadnji veliki gori.

»Gora bo svetila večno... ti pa ostajaš z njo...«, je zapisano v knjigi, za katero si rekel, da je še zmeraj tvoja najljubša. Nanga Parbat, velikega Hermanna Buhla, ki počiva blizu tebe, nekje sredi ledenih prostranstev Čogolise.

Dragi Pavle, hvala ti kot velikemu Slovencu, hvala ti kot enemu največjih svetovnih alpinistov našega časa, hvala za klubsko matičarsko tovarištvo in hvala za tvoje gorniško prijateljstvo. Saj veš, da ne gre, Pavle, da bi te kar tam pustili samega. Prihajali si bomo naproti v spominih, v mislih. Spet bomo skupaj strmeli v zvezde, poslušali pesmi nosačev, ob večernem ognju sanjali o toplini doma in pustili ledenemu vetru, da nam budi hrepenenje ter nas zvabi na svojo pot.

Pavle Kozjek in memoria