27. februarja 1893 je bil v Ljubljani pravnomočni ustanovni  planinski občni zbor "Slovenskega planinskega društva", za katerega je deželna vlada izdala odobritev in potrdilo o pravici delovanja 10. januarja 1893.

Dokončna odločitev zavednih in slovenstvu pripadnih planincev je bila dokončno sklenjena že 23. julija 1892 s sporočilom, da bodo pričeli z besedo in dejanjem delovati za ustanovitev Slovenskega planinskega društva. Tako je začasni  pripravljalni odbor napisal "pravila" za delovanje Slovenskega planinskega društva in jih še istega leta, 28. novembra posredoval zato pristojni deželni vladi za odobritev le teh. Društvo ni imelo namena samo "buditi" ljubezen do lepote domačih slovenskih gora, krepiti zdravje ter pripravljati "blagogodje gorolazcem", temveč tudi pospeševati slovensko "znanstvo". Slovensko  planinsko društvo  je pričelo delovati na pripravi planinskih zemljevidov, izvajati meteorološka opazovanja in merjenja, aktivno sodelovati pri izdaji publikacij, vezanih na planinsko gorski svet. Že dve leti po uradnem nastanku Slovenskega planinskega društva je pričel redno in do današnjih dni izhajati "Planinski vestnik" z izjemno pestrimi vsebinami s področja geografije, zgodovine, umetnosti, gorske fotografije in mednarodnih novic. Izjemnega pomena je bilo tudi poslanstvo Planinskega vestnika v opisovanju društveno članskega dela samega Društva, v funkciji "zveze" podružnic Slovenskega planinskega društva. Za Slovence je bilo Slovensko planinsko društvo dragocena kulturna pridobitev.

Slovensko planinsko društvo je aktivno delovalo tudi na področju izobraževanja članstva z raznimi usposabljanji: predavanji o prvi pomoči, zgodovini, botaniki. S temi naprednimi nagnjenji se v letu 1906 oblikujejo prvi slovenski uradni gorski vodniki SPD; v letu 1912 se v okviru SPD v Kranjski Gori ustanovi prva skupina za pomoč ljudem v nesreči na gori; položijo se temelji planinske gorske reševalne društvene službe SPD-PZS. Nadaljujejo se nadelave planinskih gorskih poti, markiranja, nameščanja slovenskih planinskih kažipotov, izgradnja planinskih zavetišč, postojank, koč. To so bila pokončna in mogočna dejanja slovenskega planinstva. Razvijati se je pričel tudi alpinizem in gorsko smučanje, zahajati se je pričelo tudi v tuja gorstva.

Ob jubileju je dolžnost in obveza, da se ob dnevu slovenskega planinstva s spoštljivostjo zazremo v preteklost in opomnimo, da smo obvezani in dolžni narediti vse za ohranitev slovenske planinske preteklosti, njegove plemenite dediščine in skrbeti, da jih sodobna nečutna sedanjost ne bi utopila, pretvarjala ali celo zaničevala. Tudi izrazoslovje, prvobitna imena v planinsko gorskem svetu so narodova last in pravica tistih domoljubov z gora, ki so jih prvi imenovali in zapisali. In prav to se je v SPD vseskozi spoštovalo, upoštevalo in izvajalo.

Tudi alpinizem je na poti razvoja SPD našel svoje mesto, ki je prinašal novo in boljšo vero v moč in voljo človeka. Tako so nastajali alpinisti, sledniki nove etike, ki mora v bodočnosti prevladovati kulturnega človeka. Tako Tuma, ki nadaljuje, da »alpinizem ni nič drugega, kakor do sedaj najintenzivnejša obrnitev kulturnega človeka k prirodi.«

Naslednica Slovenskega planinskega društva, Planinska zveza Slovenije, ki enako kot SPD združuje in zbližuje planince iz vseh slovenskih  govornih področij, je bila  osnovano na istem združevalnem principu. SPD so ustanovili člani iz vseh slovenskih krajev in področij tako, da je bila resnično vseslovenska planinska trdnjava z izjemno dovršenostjo in razpoznavnostjo. Danes smo razpoznavni  v svetu, na vseh kontinentih med planinci, alpinisti, smučarji, kolesarji, vodniki, reševalci in  športnimi plezalci kot  odlični ambasadorji in promotorji slovenstva.

mag. Franci Ekar,

predsednik PZS