Ob pripravah na drugo izdajo kronike o kranjskem planinstvu se vedno srečujemo s presenečenji oziroma novimi odkritji, ki so vezani na Kranjčane ali druge osebe, ki so bile goram še posebej predane. Bilo je kar nekaj posameznikov, ki so delali ali službovali v Kranju. Tako ne moremo mimo kranjskega gimnazijskega profesorja dr. Josipa Tominška, ki je med ustanovitelji Kranjske podružnice SPD ali Frana Saleškega Finžgarja, ki je bil kaplan na Sv. Joštu. Pomembne sledi je prav tako v Kranju zapustil tudi Fran Kadilnik, ki je dalj časa služboval v Kranju. Leta 1894 je znameniti kranjski župan sklical prvi zbor za ustanovitev kranjske podružnice SPD, vendar žal ni dobil zato potrebnega državnega dovoljenja. Že leta 1892 je bilo 10 Kranjčanov v SPD članov SPD ter so delovali pri delu in v odborih SPD, ter bili tudi med ustanovitelji Kranjske podružnice SPD. Bili so aktivni pri prvih pripravah za ustanovitev podružnice v Kranju leta 1894 ter tudi naslednjih pet let do dokončne ustanovitve podružnice leta 1899. Med njimi je bil tudi Konrad Pučnik, krojač in veleposestnik iz Kranja, ki je bil aktiven tako v SPD in v kranjski podružnici SPD. Bil je planinec velikega formata, alpinist, ki se je med drugim leta 1882 skupaj z bratoma Sušnik Avgustom in Rajmundom, trgovcema s Primskovega v Kranju in Rupe- Konjske ceste, povzpel 23. februarja na zimski »Grintovc« in tudi ostale atraktivne zimske dvatisočake. Prvi registrirani zimski vzpon na »Grintovc« pa naj bi bil opravljen 9. novembra leta 1874.
O prvem registriranem in opisanem vzponu na Triglav sta pisala že Režek in Debelakova. Ob pripravah na izdajo kronike smo za informacije in gradivo zaprosili avstrijske prijatelje iz Beljaka, ki so za nas pridobili in nam poslali kopije iz arhivov t. i. originalnih opisov iz časopisa »Oesterreichische Turisten- Zaitung« iz leta 1882. V tem časopisu je August Suschink opisal »Zimske ture v Karavankah, Julijskih in Savinjskih Alpah« na strani 71.
Osvojeni zimski vzponi in ture v letu 1882, pri katerih je sodeloval Avgust Sušnik, ki se je 15. februarja povzpel na vrh Triglava z bohinjskim vodnikom Jakobom Jelarjem, 21. februarja se je povzpel na Stol in 23. februarja skupaj z bratoma Raimundom in Konradom Pučnikom na vrh Grintavca.
Turo na zimski Triglav Avgust Sušnik opisuje: »Tura na Triglav z malo previdnosti ne terja nobene življenjske nevarnosti. Vzpon iz Fužin v Bohinju sem opravil z uglednim odličnim vodnikom Jakobom Jelarjem do najvišje koče »nadvojvodinje Marije Terezije« in to brez počitka v sedmih urah. Od tod naprej pa je bilo do vrha še dve uri. Najtežji del je bil v Malem Triglavu, greben brez posebnih težav toda greben do vrha velikega Triglava pa je bil na strmih mestih neprijeten. Sestop z vrha je potekal prav tako dve uri do koče Marije Terezije. Sestop se je nadaljeval do Triglavskih jezer, do koče nadvojvode Franca Ferdinanda. In nato mimo stene Komarče do slapa Savice in dalje vzolž samotnega Bohinjskega jezera do Stare Fužine, devet ur hoda. Jezera (verjetno misli na Sedmera jezera) so bila pokrita z meter debelim ledom, voda pa je bila samo v dvojnem jezeru«.
To je bil zelo skopo napisan zapis g. Avgusta Sušnika. Ti davni zapisi, ki so skrbno zbrani in hranjeni v arhivih nas opominjajo, da Slovenci potrebujemo celovite in popolne zapise o slovenskem planinstvu, alpinizmu in gorskih aktivnostih, ker so bili v preteklosti mnogokrat mnogi udeleženci povsem pozabljeni. To so pravi slovenski planinski domoljubi, ki so pri opisovanju dosledno upoštevali slovenska imena, izrazoslovja in v takšni spoštljivi originalnosti tudi v nemščini skrbno in pazljivo zapisovali in tako ohranjali. Žal je slovensko »planinski« požar veliko originalnega arhiva uničil. Smo pa premalo naredili za celovito strokovno, objektivno, raziskano slovensko planinsko preteklost, ki je še posebej v svetu in drugih alpskih državah cenjena kot izjemna narodna- državna vrednota. Današnji čas vse bolj teži k tem, da se planinsko alpinistična dogajanja v gorah čim bolj popolno zapišejo, popišejo in raziščejo ter dajo na spletišča. Za prihodnost je v pripravi velik projekt za nemško govoreča področja. DAV, OEAV in Južno- tirolski AV so se odločili, da bodo lastne zbirke dokumentov oziroma t.i. arhivalije združile v skupno zbirko podatkov, ki bo javno dostopna na spletni strani Alpskega zgodovinskega arhiva. Zbirke omenjenih zvez že sedaj obsegajo preko 200.000 objektov. To zajema topografsko gradivo, slikovno gradivo, plakate, arhivalije in ostale uporabne predmete, ki dokumentirajo kulturno zgodovino alpskega prostora v zadnjih 250 letih. Obenem pa pričajo o zgodovini planinstva, hribovstva v Alpah in dela v društvih ter sekcijah od njihove ustanovitve dalje. Tudi CAI je na letošnjem kongresu izrazila namero o kar najbolj popolnem pisanju njihove planinsko alpinistične ustvarjalnosti o polpreteklosti in preteklosti. Pobuda predsedstva PZS je, da se tudi v Sloveniji prične pisati zgodovina planinstva z najpopolnejšo resnično verodostojnostjo, brez subjektivnih usmeritev, simpatij, improvizacij ali dnevnih politik. Veljalo bo strokovno opravljeno delo, s polno odgovornostjo ter objektivnim raziskovanjem in zapisovanjem resnic slovenske gorske planinske preteklosti. Vsekakor pa je dejstvo, da pisanja o preteklosti ne moremo prepustiti amaterstvu in prostočasnosti trenutne volje ter časa za pisanje pomembnih dejanj in poti planinskega zgodovinopisja brez kakršnih koli odgovornosti.
|
