torek, 14. april 2009, ob 0. uri
Ankogel turni smuk v dolino Anlauftal|
V Mallnitz pridemo prepozno. Z gondolo se vzpnemo pod Hannoverhaus, pogledamo proti vzhodu in vidimo 20 ljudi, ki v grupi en za drugim korakajo proti Ankoglu (kako smo se motili). Oni že vedo in mi za njimi. Z Egonom prideva na sedlo pod Grauleiten misleč, da sva skoraj pod Malim Ankoglom in ugotoviva, da je nadaljevanje samo v obliki izpostavljenega grebena proti Radeschku in naprej Malem Ankoglu. Po načelu provat ni grejh se zapodiva v ozek greben in kmalu lezeva neke snežne dvojke, sneg je slab. Skratka po 150 metrih grebena ugotoviva, da ne bo šlo in se vrneva. Greben je sicer preplezljiv z vrvjo (ugotovim doma). Žal smo zgrešili in s tem izgubili vrh Ankogla. S sedla odsmučava do prave poti za Ankogel na točki, kjer naju čaka Valentina, ki se odloči za povratek v dolino. Do tu bi moral priti v spustu od gondole v 5 minutah, mi smo z zgrešeno smerjo izgubili skoraj dve uri. Ura je že neugodna in v hitrem tempu prideva na sedlo pod Mali Ankogel. Zaradi pozne ure (plazovi) in grozečih oblakov nad Hochalmspitze spustiva vrh in se pripraviva za smučanje v dolino Anlauftal na sever. Najprej v dolgi prečki na ledenik Radeckees. Strmina ene 30 stopinj, sneg pa trd, vendar skorjast, zato prvih 200 višinskih metrov ni najboljših. Nižje pa odpusti, pravi veselec. Smuka odlična (4,5 km!) , po širokih pobočjih doline do planine Radegalm. Sledi še 5 kilometrov doživljajskega spusta in teka na smučeh po dolini, kjer sva z vložki akrobatskih mojstrov prečila tudi potok. Na koncu še kilometer peš do železniške postaje in z vlakom v Mallnitz. Spet smo se nekaj naučili in drugič zagotovo osvojimo vrh. Po obvezni in relativno poceni pivi na železniški v Mallnitzu smo se vrnili domov. Slike so tu. |
|
