Pri vzpostavitvi stikov med Slovenijo oz. takratno Jugoslavijo in Nepalom v šestdesetih letih preteklega stoletja  sta se srečevala dva interesa. Planince je zanimala Himalaja, nekdanja Jugoslavija pa je kot neformalna voditeljica neuvrščenih držav izdatno pomagala manj razvitim članicam tega tabora, zamišljenega kot tretji politični pol sveta - ob ZDA in Sovjetski zvezi. Tako je v začetno obdobje stikov med državama uvrščena tudi gradnja elektrarne v zahodnem delu Nepala.

Prva slovenska, takrat še jugoslovanska odprava, je prišla v Nepal leta 1965, vse pogosteje so ji sledile še druge. Pogoste razprave v krogih UIAA o premajhni tehnični usposobljenosti višinskih nosačev - popularno imenovanih Šerp - in posledično njihovih pogostih nesreč, je srečno prisluhnil Aleš Kunaver, takratni načelnik KOTG pri PZS. V smislu politike neuvrščenosti je preko Planinske zveze Jugoslavije dosegel državno odločitev za zgraditev šole za nepalske vodnike v Manangu in še za vodenje vsakoletnih tečajev z našimi inštruktorji. Prvi tečaj je bil jeseni 1979 ob takrat še gradbišču šole, naslednje leto pa že v njej.

Skozi čas se je tečaj premikal tudi na druga področja v Nepalu, vse več je bilo usposobljenih tudi nepalskih inštruktorjev, tako da zdaj naši inštruktorji sodelujejo kot strokovna pomoč in referenca, kot zdravniki in kot pisci osnovne literature za usposabljanja. Kljub spremembi v nekdaj skupni državi, razpadu neuvrščenega bloka in drugačnemu političnemu sistemu je Sloveniji, torej PZS, uspelo ves čas zagotavljati sodelovanje v skladu z željami in potrebami nepalske partnerske planinske organizacije NMA. V vsem obdobju sodelovanja smo Slovenci sodelovali pri gorniškem usposabljanju skoraj 700 Nepalcev. Kadar tečaj ni bil izveden, je bila to odločitev vodstva NMA. Za podkrepitev dolgoročnega sodelovanja sta obe organizaciji leta 2003 podpisali sporazum o sodelovanju.

Glavni problem izvajanja šole za nepalske vodnike je zagotavljanje potrebnih finančnih sredstev, kar je eden izmed problemov, ki ga bomo morali dolgoročno rešiti in pri tem pričakujem ustrezno podporo in pomoč države.

Drugo področje sodelovanja je Mednarodni gorski muzej v Pokhari. Sodelovali smo že pri začetnih idejah in spremljali gradnjo, predvsem pa smo kakovostno opremili »slovensko« področje. Lep del je namenjen spominu naših uspehov v Himalaji, nič manjši šoli  za nepalske vodnike, poseben kotiček je posvečen Alešu Kunaverju, v etnografskem delu pa je prikazana noša Slovencev kot alpskega naroda in nekaj značilnih posnetkov same Slovenije. Tudi ta del ni statičen, saj ga občasno izboljšujemo in dopolnjujemo. Žal imamo premalo svoje alpinistične literature, prevedene v angleški jezik, da bi uspehom primerno mesto dobili tudi v knjižnici. Glede na vedno večji pomen angleškega jezika tudi v vsakdanjem komuniciranju, bomo morali tudi v osrednji slovenski planinski organizaciji zelo aktivno pristopiti k pripravi nove literature v angleškem jeziku.

Tretji del sodelovanja je pomoč, ki jo nudimo nepalskemu častnemu konzulu v Sloveniji pri organizaciji občasnih prireditev. Zaradi mnogih stičnih točk PZS in NMA bomo tovrstno sodelovanje podpirali tudi v prihodnje.

Zdaj, ko je Slovenija z Indijo v vzpostavila polne diplomatske odnose in dobiva naše veleposlaništvo tudi pooblastila za Nepal, si prizadevamo v Nepalu dobiti slovenskega častnega konzula, da ne bi prav vsako stvar urejali preko tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev.

To je še posebej pomembno pri mnogih odpravah in trekingih v Nepalu, ki so med Slovenci vedno bolj popularni. Včasih je bil obisk gora v Nepalu skoraj izključno v domeni alpinistov, danes pa lepote te himalajske države preko trekingov spoznava tudi širši krog ljubitelje gora. To pa je v smislu turizma za Nepal najpomembnejše. Ob tem poleg športnih dosežkov poudarjamo pomen ohranjanja narave in okolja, kar je naša glavna skrb.

V zaključku bi se želel osebno zahvaliti organizatorjem fotografske razstave, saj tovrstni dogodki še krepijo zavest o pomenu gora in hkrati utrjujejo vezi med dvema narodoma, ki sta neločljivo povezana z gorami. Verjamem, da se bodo vzpostavljeni mostovi sodelovanja v prihodnje krepili, moja osebna želja pa je, da vzpostavimo še kakšen nov most, saj kreativnih idej ne primanjkuje.  

Predsednik PZS:
Bojan Rotovnik

*****************************************************************************************************************************
Siol.net - Dan matere zemlje s fotografsko razstavo Himalaja in skrivnost Mustanga: V Slovenskem etnografskem muzeju so Dan Sagarmathe 28. maja počastili s prireditvijo in fotografsko razstavo v čast praznovanja nepalsko-slovenskega prijateljstva.

Sagarmatha, nepalsko ime za Mt. Everest, pomeni mati zemlje, in ravno najvišja gora na svetu je bila stičišče prireditve s fotografsko razstavo, posvečeno pionirskemu vzponu na Everest Edmunda Hillaryja in Tenjing Norge Sherpe leta 1953, prvemu vzponu slovenskih alpinistov oziroma alpinistov nekdanje Jugoslavije na najvišji vrh sveta 26 let kasneje ter promociji leta turizma Nepala 2011.

Dobršen del planinske smetane na kupu

Tridelna fotografska razstava
Fotografska razstava v treh sklopih je zrasla iz nepalsko-slovenske naklonjenosti, temelječe na materi zemlji. Prvi del je namenjen spominu na uspešen prvi vzpon mednarodne odprave na Everest leta 1979 pod vodstvom Toneta Škarje, ko so magični vrh osvojili slovenski alpinisti Nejc Zaplotnik, Andrej Štremfelj in Stane Belak - Šrauf, Hrvat Stipe Božić in Ang Pu Sherpa iz Nepala.

Fotografski utrinki sladko-grenke zgodbe o uspehu leta 1979

Drugi del razstave oživlja spomin na Aleša Kunaverja, pobudnika gradnje slovenske šole za gorske vodnike v Manangu, tridelno celoto pa zaključujejo fotografije Sama Žnidaršiča, ki je v fotografski objektiv ujel skrivnostno divjino doline Mustang in znamenitosti kulturne dediščine Nepala.

Samo Žnidaršič

Plemenitenje nepalsko-slovenskega prijateljstva
Razstavo so na pot plemenitenja nepalsko-slovenskega prijateljstva in obujanja veličastnih spominov pospremili Bojana Rogelj Škafar, direktorica Slovenskega etnografskega muzeja, Suresh Prasad Pradhan, veleposlanik Nepala v Berlinu, Majda Širca, ministrica za kulturo RS, Rudra Prasad Pant, predstavnik Planinske zveze Nepala, in Bojan Rotovnik, predsednik Planinske zveze Slovenije. Z nepalsko pesmijo je dobrodošlico razstavi zabrenkal kitarski virtuoz Ravi Shresta, alpinist Viki Grošelj je zbrano množico ob fotografijah popeljal skozi tri desetletja slovenskih sanj in resničnosti na Everestu, zaključno noto pa je pristavil častni konzul Nepala v Sloveniji Aswin Shrestha, sicer tudi pobudnik praznovanja Dneva Sagarmathe.

Suresh Prasad Pradhan, Majda Širca in Aswin Shrestha

Nadaljevanje praznovanja se obeta danes zvečer s projekcijo filma Pot v šolo Ruše - Mustang ustvarjalcev Zorana Bilodjeriča in Sama Žnidaršiča, fotografska razstava pa bo v Slovenskem etnografskem muzeju odstirala skrivnosti Himalaje še do 27. junija 2010.

                                                                                                         Manca Čujež
                                                                                                         Foto: Manca Čujež