Čeprav so izumitelji kolesu namenili predvsem vlogo prevoznega sredstva se je kmalu uveljavilo tudi kot športni rekvizit, kolesarjenje je postalo eden najbolj priljubljenih športov tako na cestah, na dirkališčih kot tudi na izletih po poteh v naravnem okolju.

Cestno kolesarstvo ima dolgo in bogato zgodovino, z osrednjo vlogo velikih dirk Tour de France in Giro d'Italia, kot tudi številnih rekreativnih kolesarskih prireditev, kot je npr. priljubljeni maraton Franja.

V poznih šestdesetih letih pa je skupina fantov v Marin County v Kaliforniji obula kolesa v široke narebrane plašče, okrepila okvirje in dodala še to in ono ter se pričela spuščati po strmih poteh - to so bili začetki gorskega kolesarstva. Sledil je neverjeten razmah, tako pri razvoju koles kot tudi pri razvoju posameznih zvrsti gorskega kolesarstva, nastale so številne tekmovalne discipline kot npr. kros in spust. Kmalu zatem pa so se pričele razvijati tudi netekmovalne oblike gorskega kolesarstva, saj so vse bolj zmogljiva kolesa omogočila vožnjo po poteh, ki so bile do tedaj namenjene le pešcem. Tako je nastala nova zvrst gorskega kolesarstva, ki smo jo v planinskih krogih poimenovali turno kolesarstvo.

Turno kolesarstvo

Kadar se planinci namenimo v gore pravimo, da gremo na turo, pa naj bo to peš, s krpljami, s smučmi ali s kolesom. Od tod izvirajo tudi izrazi turno smučanje in turno kolesarstvo. Pri vseh naštetih planinskih dejavnostih so motivi za obisk gora zelo podobni, poudarek je na doživetju v naravi, način gibanja pa se seveda pomembno razlikuje.

V državi, kjer je obisk gora tradicionalno najbolj množična športna dejavnost, hitra rast števila turnih kolesarjev ne preseneča. Sodobna kolesa omogočajo obisk gora na nov, dinamičen način. Turno kolesarstvo je razširilo področje zanimivih ciljev z visokogorja na ves vzpeti svet, vabijo pa tudi poti v Pomurju in drugih ravninskih predelih. In ne nazadnje, mnogi, zlasti nekoliko starejši planinci, imajo pri hoji, zlasti pri sestopu, težave s koleni, vožnja kolesa pa je v takšnih primerih celo priporočljiva.

Seveda se moramo vprašati, kje turni kolesarji sploh lahko vozimo. Kolesa so izjemno napredovala in omogočajo poleg vožnje po cestah še vožnjo po dvoslednicah (kolovozih, gozdnih cestah, poljskih poteh) kot tudi po stezah v naravnem okolju. Vožnja po cestah in dvoslednicah je večinoma dovoljena, po stezah pa večinoma prepovedana.

Oprema

Najpomembnejši kos opreme turnega kolesarja je seveda kolo. S pojmom turno kolesarstvo označujemo vožnjo v gorskem svetu po zelo različnih poteh. Zato so za to dejavnost primerne različne vrste koles, v skladu z zahtevnostjo poti, na katero smo se namenili. Za vožnjo po gozdnih cestah in gladkih ne prestrmih kolovozih povsem zadostujejo treking kolesa, medtem ko so za vožnjo po strmih stezah s pogostimi ovirami bolj primerna polno vzmetena kolesa s kolutnimi zavorami in debelimi profiliranimi plašči. Kolo mora biti seveda primerne velikosti, dobro vzdrževano (pred turo vselej preverimo stanje zavor), ne pozabimo pa tudi rezervne zračnice, tlačilke in orodja za drobna popravila.

Izbira obutve je povezana z vrsto pedal, ki jih imamo na kolesu, le-ta pa z načinom vožnje in vrsto terena, po katerem se pretežno vozimo. Poznamo ravna (flat) pedala in pedala, v katera se vpnemo (clip in). Obe vrsti pedal imata svoje prednosti in slabosti. Ravna pedala omogočajo hitrejši odmik noge s pedal, kar je pomembno v kritičnih situacijah. Pedala, v katere se vpnemo, pa nudijo boljši izkoristek moči pri poganjanju in boljši stik nog s pedali.

Za varnost poskrbimo s kolesarsko čelado in kolesarskimi rokavicami, pri zelo zahtevnih spustih pa tudi s ščitniki za kolena in komolce.

Ostala oprema je podobna tisti, ki sodi na pohodniške ture: obleka iz lahkih produšnih tkanin, vetrovka, geografska karta, kompas, GPS, mobilni telefon, svetilka, pijača in hrana. In seveda vselej tudi komplet prve pomoči.

Odnosi z drugimi obiskovalci gorskega sveta

Lovci, pastirji, kmetje, gozdarji, pohodniki in še kdo so že tradicionalni obiskovalci gorskega sveta. Turni kolesarji smo novinci v tem okolju, zato je prav, da sprejmemo nekatere običaje, ki so v gorah že dolgo v veljavi. Poleg obveznega pozdrava velja predvsem paziti, da z vožnjo nikogar ne ogrožamo. Pešcu damo vselej prednost, na ozki poti ustavimo in ga spustimo mimo. S primernim odnosom do drugih obiskovalcev lahko ustvarimo ozračje, ki bo postopoma privedlo tudi do primernejše zakonodaje, ki nas ne bo več pretirano omejevala pri izbiri poti.

Odnos do narave

Glede na to, da je cilj turnih kolesarjev doživetje v naravi je etika turnih kolesarjev zelo podobna etiki pohodnikov (glej npr. http://ktk.pzs.si/index.php?id=15). Posebej velja omeniti, da si moramo turni kolesarji prizadevati, da pri vožnji ne poškodujemo poti: pri spustu zaviramo predvsem s prednjo zavoro, v mokrem izbiramo poti s trdno podlago, skozi ovinke ne vozimo z blokiranim zadnjim kolesom, predvsem pa nikoli ne vozimo izven utrjenih poti.

Kolesarske ture se običajno prično v dolini, med tednom ponavadi kar na domačem dvorišču. Kolesarji, za razliko od mnogih pohodnikov, ne parkiramo avtomobilov na najvišje ležečem parkirišču v osrčju gora, s čimer bistveno manj onesnažujemo naravno okolje.

Za konec

Že dolgo zahajam v gore, v vseh letnih časih, peš, s smučmi, z derezami in s cepinom v roki. Pred kakšnimi petnajstimi leti sem se prvič podal v hribe s kolesom. Osvojilo me je z dinamiko, pri čemer pa sem ohranil stik z naravo, kar pogrešam na potovanjih z avtomobilom. Spoznal sem nove kotičke v nižje ležečih predelih, na Idrijskem, na Krasu, v Zasavju, ki mi prej kot pohodniku nekako niso bili zanimivi. Posebej rad imam kombinirane ture, s kolesom se povzpnem čim višje in ko ne gre več nadaljujem peš. Na Blegoš, Kepo, Vajnež, Visoko Ponco, Trenski Pelc, Peco. Poskusite, ne bo vam žal!