S katerimi športi si se ukvarjal v preteklosti?
Kot otrok mi je bil šport predvsem igra. Stari oče, legendarni oskrbnik Češke koče Andrej Karničar, nas je spodbujal tudi tako, da smo tekmovali kot namišljeni biatlonci ali tekači na smučeh za bombon ali dva. V družbi bratrancev sem se začel udeleževati tekmovanj, na katera so hodili naši očetje. To so bili v glavnem teki. Z očetom sem spoznaval tudi lepote gorskega kolesarjenja. Nogomet, košarka in hokej na rolerjih so bili razvedrilo popoldanskih šolskih dni. Nekaj časa sem igral celo rokomet za jezerski klub. Hribi in želja po višavah pa je v družinski krvi. Nekaj let sem letel z jadralnim letalom. Pozimi sem včasih kar redno nabiral kroge po travnikih nad Planšarskim jezerom, v Sibiriji, kjer je babica poskrbela za topel čaj. Igranje hokeja je bilo vedno prijetno in akcije polno druženje. Organizirano sem treniral alpsko smučanje do konca osnovne šole. Torej poleti tek, kolesarjenje, plezanje, planinstvo in razni kolektivni športi, pozimi pa predvsem smučanje, tek na smučeh in drsanje.

Kaj te je pri tekmovalnem turnem smučanju pritegnilo in kdaj?
Na turne smuči sem prvič stopil nekje v 6. razredu osnovne šole in na eni od skupnih tur takoj polomil staro Elanovo smučko. Za preizkus kvalitete materiala sem še danes pravi naslov (smeh). Takoj mi je bilo všeč prosto gibanje v naravi, zaviti v prelepo zimsko idilo. Sem romantik, tako da po sveže zasneženih strminah res uživam v risanju cikcakov, da ne omenjam spustov ob polni luni, ko se kristali pršiča svetijo na debeli snežni odeji. Všeč mi je, ker, ko enkrat imaš opremo, lahko stopiš na sneg takoj, ko si tega zaželiš. Ni treba čakati v vrsti na karte, v vrsti za žičnico, ali se pri spustih stalno ozirati, kje in kam bodo zavili drugi. Kogarkoli srečaš je predihan s svežim zrakom in ne more biti drugače, kot da je do ušes nasmejan, poln sreče. Sprva sem hodil na krajše izlete. Kasneje pa sem začel spremljati očeta in še nekaj zagrizenih v GRS na njihovih treningih. Jezerjani so bili praktično prvi, ki so turno smučanje začeli gojiti v tekmovalni obliki in so še danes vodilni pri razvoju in nakazovanju smernic le-tega pri nas.

Katera je bila najtežja dirka, na kateri si tekmoval?
Najtežja zame, če gledam zadnja leta, ko smo Slovenci tudi rezultatsko uspešnejši, je bila leta 2009 tekma svetovnega pokala v parih v Franciji, Pierra Menta. To je 4 dnevno etapno tekmovanje. Z Nejcem sva imela že naštudirano časovnico ter torej tudi koliko pijače in hrane potrebujeva za predvideno približno 27 km dolgo etapo. Na koncu smo naredili krepkih 35 km. Tako naju je oba popilo in zadnji vzponček sva zdelala res samo še z voljo in pogledom, uprtim v noge, da bi se te le premikale. Še danes se spomnim besed španskega kolega, ki je dejal, da na tej tekmi nimaš nikoli preveč hrane in pijače. Zelo naporna, zaradi vremena, je bila tekma v long distance na svetovnem v Cuneu. Tam smo startali v dežju, ki je z višino prešel v sneg, na grebenu pa je še pihalo. Da premočen do kože ne bi »zmrznil«, sem rešitev iskal v močnem tempu. Smučanje v globokem južnem snegu, ponekod je bila po vrhu celo skorja, je bilo obupno.
Po samem karakterju je bila najtežja Patrouile des Glaciers v dolžini 110 km in s 4000 m vzponov. Tu tekmujejo naveze treh tekmovalcev. Ponoči smo res zmrzovali. Startali smo v dežju (Zermatt). Na polovici, po spustu v Arollo, se je ravno zdanilo in tempo je nekoliko popustil, tako da sem naprej do cilja v Verbieru predvsem užival. Tekmoval sem v navezi z očetom in Nejcem.

V kateri disciplini najraje tekmuješ (vzpon, pari, posamezno)?
Vzpon me vedno ubije, posamezne so mi zelo všeč, verjetno ker se malo 'šparam', v kraljevski disciplini pa navadno uspem iz sebe izvleči največ. Ja, pari so me vedno najbolj razveseljevali, verjetno tudi zaradi skupinskega duha in navadno tehnično bolj zahtevnega karakterja, kar pomeni tudi bolj slikovito progo.

Na kakšen način potekajo tvoje priprave čez leto?
Trening glede na želene tekmovalne nastope usklajujem s trenerjem Iztokom Cukjatijem. V osnovi si sledijo bazično obdobje, predtekmovalno, tekmovalno obdobje in čas počitka. Moram priznati, da sem s prihodom snega veliko bolj priden z izpolnjevanjem celotnega plana kot sicer. Po zimskem tekmovalnem delu skušam pripravljenost izkoristiti za uživaške daljše ture doma, predvsem pa v tujini. Poleti uživam v naravi, predvsem v hribih. Zadnja leta sem se, poleg nekaterih tekov, za katere vedno nekoliko dvignem pripravljenost, udeleževal tekmovanj v Adventure Raceu, ki z dolžino in raznolikimi disciplinami lepo dopolnjujejo bazične priprave. Večdnevna tekmovanja, npr. letošnji šestdnevni non-stop Adventure v Španiji, so glede na enodnevne preizkušnje povsem druga zgodba. Pustijo daljšo utrujenost. Na jesen začnem redno obiskovati vrhove na gozdni meji okrog Jezerskega. Ob prvih ugodnih razmerah stopim na smuči.

Kako bi ocenil pretekle sezone in kakšna so pričakovanja za letošnjo?
V zadnjih letih je lepo viden stalen napredek. Pred dvema letoma mi je uspelo doseči rezultate, ki so Slovenijo postavili na turnosmučarski zemljevid. Lani sem kljub pljučnici ravno v času optimalne pripravljenosti in začetku večjih tekmovanj še v okrevanju v paru z Nejcem uspel doseči nov mejnik na svetovnem prvenstvu, prvič deseterica. S preteklostjo sem tako zadovoljen. Letos si želim predvsem pripravljalno in tekmovalno obdobje brez zdravstvenih težav. Cilj je stalnost dobre pripravljenosti in narediti kakšen posebej dober rezultat v svetovni konkurenci, boljši kot kadarkoli do sedaj.

Tvoj moto, ki te žene naprej? 
Huh! Pravzaprav nimam posebnega mota oz. jih imam več. Bolj kot treniraš, boljše ti gre in lažje je. Ali pa: ni čar in umetnost v tem, da ne padeš, ampak v tem, da se vedno znova pobereš.

Pripravila Friko.si, ZM


foto Iztok Cukjati