Že nekaj časa je bil obisk Jezerskega v načrtu, vedno je prišlo nekaj vmes, bile so že boljše razmere, vendar smo jih izkoristili drugje...no ta vikend pa se je vse ˝poklapalo˝ in z Deanom sva bila zmenjena za Jezersko že med tednom, vendar sva zaradi dela (ali vremenskih razmer) vse prestavila na soboto, in tako se nam je pridružil še Egon, načelnik Simon pa je poskrbel za potrebno ˝orožje˝, ki ga sami še ne premoremo, hvala!
V soboto zjutraj smo štartali proti Jezerskemu in se ob 7 uri že vkopali nekje na Ancljevi planini, Deanova popolna bojna pripravljenost nam je omogočila izkop z lopato, ki smo jo verjetno krstili v odkopavanju, k sreči Egonovega fokusa, posodili pa še drugim, ki so imeli podobne težave s trdim snegom. No po jutranjem ogrevanju in pripravi smo jo mahnili pod Sinji slap (II/3, WI 85°/60°,4R, 150 m) in prišli ravno pod Vikijevo svečo, ko jo je sotrpin v odkopavanju avtomobila na Ancljevi planini že pridno in zagnano soliral (potem je soliral še Nemško smer IV/3,M, do vrha Dolgega hrbta, kapo dol..), sami smo preko plošč posutih s pršičem prečili pod Sinji slap in nekako ob 9 uri naskočili prvi raztežaj. Zaradi števila navez v slapu smo verjetno z njim opravili kakšno minutko pozneje, kot smo načrtovali, so nam pa zato na štantih delali družbo alpinisti iz Ravn in Cerknega. Led je bil sinje odličen, pikanje pa uživaška zadeva. Pred 12 smo se že greli na terasi Češke koče in uživali v prelepem sončnem vremenu.
Dan bi lahko zaključili in se odpravili v dolino, vendar mi misel še na en vzpon kar ni dala miru, odločili smo se, da se odpravimo pod vstop Teranove smeri (III/3, M, 80°, 45°-60°, 350 m), vsaj da pogledamo razmere.
Sestopili smo na levo stran Sinjega slapu preko ˝zavarovane˝poti, ki v zimskih razmerah pomeni nevarovana pot, kjer bi si marsikje želel jeklenice, ki je skrita globoko pod snegom. Nekje pod vstopom v Teranovo smo se odločili, da poskusiva jaz in Egon, Dean pa nama do povratka, verjetno že v mraku, ogreje in odkoplje avto. V smer sva z Egonom vstopila ob pol 3. Varovališča so v smeri še kar urejena, na vsakih 60 metrov, vmes pa lahko na nekaterih odsekih uporabljaš ledne vijake. Sneg ni bil povsem idealen, pa vseeno zadovoljiv, izjeme so bili nič kaj prijazni talarji, ki so se tu pa tam naredili pod cepinom. Napredovala sva kar hitro in pred zadnjo psihadelično prečko bila še ob dobri sončni svetlobi. Uredila sva varovanje in jo suvereno prečila. Iz smeri sva izstopila nekaj minut čez pol 5, in tako za 350 m smeri porabila 2 uri. Pogled na Ledine je bil prečudovit, občutki popolni, kljub temu, da so rokavice začele zmrzovati. Sestopila sva skozi Žrelo in se do 6 ure vrnila k odkopanem! in ogretem avtu. Ni kaj, Dean se je potrudu, da nismo zgubljali časa še s to zadevo. Po aktivnem dnevu se je prilegla večerja na Jezerskem, ki je Egonu omogočila premik enote v domače kraje. Skratka enkraten dan!P.S. V petek pa sva se z Deanom mudila v Turi in ker je bilo kar mrzlo presolirala Gozdarsko, nato pa sva se namenila ogret roke in skočila na drytooling prizorišče, plezanje s cepini po skali pa je povsem drugi svet, odlična stvar, soglasno sva spoznavala, kako lepo je plezanje v svoji široki ponudbi udejstvovanja v tej aktivnosti. Ja cepini so za uživanje:) Boštjan |
