Konj je človekov spremljevalec že dolga stoletja. Z razvojem železarstva in gospodarjenja z gozdovi je konj predstavljal edino sredstvo za prenos tovorov iz enega kraja do drugega. Italijani so po mulatjerah vedno uporabljali le mule, ki so manjše od konj in bolj okretne, a so bile tudi bolj muhaste in nepredvidljive. Zato je prevladovalo predvsem tovorjenje s konji. Tovorništvo je pomenilo pomemben prometni tok bilo pa je tudi pomemben zaslužek veliki večini takratnega prebivalstva. V alpskih dolinah v prejšnjih stoletjih praktično ni bilo služb in zato je takšno priložnostno tovorjenje in nošnja predstavljalo enega redkih načinov, da so ljudje prišli do denarja.


Tudi z razvojem organiziranega planinstva in gradnjo koč je povezana nošnja s konji. V času gradnje so nosili predvsem gradbeni material kasneje pa blago za oskrbo koč. Nošnja s konji je v 70-letih prejšnjega stoletja pričela zamirati zaradi pojava tovornih žičnic in v 80 letih zaradi nošenj s pomočjo helikopterjev. Hkrati z ukinitvijo prenosov s konji so pričele propadati tudi nekdanje »konjske« poti, ki so bile večinoma najlažji, čeprav nekoliko daljši, dostop do visokogorskih postojank.

V novejšem času se vse bolj obuja ideja o ponovni nošnji s konji. Na visokogorskih kmetijah lahko taka dejavnost predstavlja dodano vrednost oziroma dopolnilno dejavnost osnovnemu kmetovanju. Ponovna oživitev nošnje s konji predstavlja oživljanje starih običajev in neke vrste turistično zanimivost. Tudi ekološki vidik pri tem ni zanemarljiv. Seveda pa je nošnjo s konji smiselno uporabljati le za postojanke, ki niso preveč oddaljene od doline in ne množično obiskane. V takih primerih je oskrbovanje koč s klasično nošnjo skoraj nemogoče, saj ne bi zadostili dnevnim potrebam po hrani in pijači, ki jo zaužijejo obiskovalci.

Planinsko društvo Radovljica je tako v letošnjem letu sklenilo pogodbo z Rokom Podpečanom z Brezij o nošnji s konji na Roblekov dom. Cena kilograma tovora je celo nižja kot pri helikopterskem prenosu. Je pa vsekakor bolj zanesljiva, saj ni vezana na meglo in ostale vremenske neprilike ter večje količine tovora. Seveda je tak način oskrbovanja možen le v poletnem času. V zimskem času se bo oskrbovanje doma, tako kot do sedaj, vršilo na hrbtih skrbnikov doma.