sreda, 5. januar 2005, ob 0. uri
POSLOVILI SMO SE OD DR. TOMAŽA VRHOVCA|
| TOMAŽ VRHOVEC (05.06.1959 – 29.12.2004)
Človeško življenje je dragocenost, za človeka samega največja, saj mu le življenje daje izjemno priložnost biti, bivati in delovati v zelo omejenem času na zelo omejenem drobcu vesolja. Vse drugo – prej in potem – je skrivnost, ki jo lahko le ugibamo, domnevamo ali vanjo verujemo. Rojstvo je začetek, življenje je pot, smrt je izpolnitev. Pot Tomaža Vrhovca je bila svetla, srečna. Poklic meteorologa in veselje planinca sta drug drugega podpirala, plemenitila in se združevala v njem. Diploma pri triindvajsetih, magisterij pri tridesetih, doktorat pri dvaintridesetih, vzporedno pa delo v mladinski komisiji Planinske zveze Slovenije, v upravnem odboru, pri gorski reševalni službi in v komisiji za mednarodne odnose. Bil je med tistimi, ki so Planinski zvezi že zdavnaj utirali pot v mednarodno planinsko organizacijo – UIAA. Tam je užival velik ugled, saj so ga redno volili v upravni odbor. Ob vseh teh visokih funkcijah je še vedno delal v matičnem planinskem društvu.
Da se je ob poklicu še posebej ukvarjal z vremenom v gorah, kot turni smučar in vzgojitelj s snegom in plazovi, je povsem logično – in prav tako je logično, da je bil na tem področju strokovnjak. Ali je to, da ga je pokopal plaz, ironija usode? Sploh ne! Nevarne stroke so prav njihovim nosilcem rade usodne. Pogostost stikov in varljiva domačnost s »sivo cono« nevarnosti, človeške lastnosti ter moči narave so dejavniki, katerih skupni učinek je včasih nepredvidljiv.
Tomaž Vrhovec je svoje življenje izpolnil, tam, kjer je bil, pa je pustil veliko vrzel, tudi globoko rano. Planinska zveza je z njim izgubila velik intelektualni potencial. Spadal je med redke izbrance, ki jim je uspelo ljubezen do gora združiti s poklicno kariero. Iz prve roke je PZS dobivala izsledke stroke in znanosti o vremenu, snegu in plazovih, ter jih uvajala v prakso. In – če še nadaljujem z besedo njegovega prijatelja – svojega mnenja ni nikoli skrival. Bil je neomajen mož, ki svojega prepričanja ni širil s sabljo, temveč s prodorno besedo. Verjel je v modrost latinskega reka, da kaplja ne izdolbe kamna s silo, pač pa z vztrajnostjo. Njegov vpliv v planinski organizaciji je bil predvsem zdrava pamet; dokler je pamet, bodo tudi poti. Pamet ni v letih, pač pa v glavi, je bilo vodilo njegovega življenja, tudi v planinstvu.
In kje je bil njegov temelj? Ključ sreče mu je bila družina, njena ljubezen korenine za rast, moč in trdnost. Če je za nas druge s Tomaževim odhodom nastala vrzel, je za njegove zazijala rana. Zato gre predvsem njim – ženi in otrokoma – globoko sočutje in sožalje.
Le nekaj noči nazaj so nam rakete in ognjemeti skušali zastreti zvezde. Bilo je svetlo in bleščavo, a le od blizu in za kratek čas. Zvezde spet sijejo kot prej – vedno in za vse. Nekaj takega je Tomaž Vrhovec – nekaj trajnega in svetlega, mir in gotovost, merilo tudi nam. Bolj kot bolečina izgube je pomembno, da je bil. Hvala in slava mu.
Tone Škarja
Ljubljana, 03.01.2005
|
|
