Nejc Kuhar: S časom 33' 33'' sem se močno približal tudi rekordu proge, ki ga le z 20'' boljšim časom še vedno drži Urban Zemmer.

Zadnje dni sem sicer čutil, da sem pripravljen dobro, vendar si tudi približno nisem mislil, da lahko Kiliana uženem v njegovi paradni disciplini. Ob tem se moram zahvaliti trenerju Iztoku, ki je prispeval velik delež k temu rezultatu, saj brez njegovega načrtnega plana treninga verjetno ne bi prišel na tak nivo.

Med tekmo smo sicer uprizorili res izjemen spopad predvsem s Kilianom in Padauo. Prvo polovico je tempo narekoval Kilian, potem pa sem s srečo poizkusil sam. Na okrog 600 v.m. sem Kilianu in Padau začel uhajati in do 800 v.m. sem si nabral okrog 30'' prednosti in začutil sem, da lahko tekmo zmagam. Dobrih 100 v.m. pred koncem se proga nekoliko položi in kolumbijec je v tem delu uprizoril neverjeten šprint ter me ujel in prehitel. Na mojo srečo je bilo zadnjih 50 v.m. zopet zelo strmih in samo upal sem, da on ne bo zdržal takega tempa. Prehiter šprint se mu je maščeval in v zadnjih metrih povsem popustil. Na cilju sem bil popolnoma izmučen in hkrati neverjento vesel, kaj mi je uspelo. Kasneje na podelitvi pa se je zgodil še povsem nepričakovan trenutek, ko so v čast zmagovalca zavrteli slovensko himno. Tekma je namreč štela za svetovni pokal in prvič se mi je zgodilo, da sem našo himno slišal zaradi mene - neverjeten občutek!