Pod vodstvom treh turnokolesarskih vodnikov so udeleženci tako obiskali Topico, Dom na Peci, Uršljo goro, Dom na Smrekovcu in Strojno. Tabora se je skupaj udeležilo kar 19 udeležencev, ki so bili razdeljeni v dve skupini - lažjo in zahtevnejšo.

Tabor se je pričel s sprejemom v planinskem domu Pri Kumru, ki je hkrati del stare domačije visoko nad dolino Koprivne. Izjemno gostoljubni domačini so poskrbeli za prijetno dobrodošlico s kislim mlekom in domačim kruhom, sadjem in domačimi keksi. Po krajšem medsebojnem spoznavanju ter nastanitvi, so se udeleženci v spremstvu vodnikov odpravili na preizkusno turo prvega dne. Osrednji namen preizkusne ture je bil, da so vodniki uspeli dobiti sliko o tehničnem znanju ter fizični pripravljenosti udeležencev. Cilj prvega dne je bil osvojiti Topico, manj znani vrh, ki se nahaja čez mejo na avstrijski strani in nekako povezuje greben Pece s preostalim delom Karavank. Vrh se nahaja na nadmorski višini 1649 m in je precej enostavno dostopen.

Naslednji dan smo zaradi vremenske napovedi nekoliko spremenili načrte ter se namesto na Uršljo goro podali proti obmejnemu grebenu Strojne. Po ogrevalnem krogu skozi Prevalje smo se podali v strme klance proti vrhu, ki leži tik ob avstrijsko-slovenski meji. No, da ture ne bi prehitro zaključili, smo se vmes spustili še do idilične vasice Šentanel. Lažja skupina se je nato ločila ter podala v smeri proti Sv. Urhu, zahtevnejša skupina pa je nadaljevala vožnjo po obmejnem grebenu. Žal letos nismo naleteli na takšno bero borovnic kot lani, saj je letošnji majski sneg naredil obilo škode.

V nedeljo se je vreme resnično izboljšalo, tako smo se iz Žerjava podali na ogrevanje po dolini proti Mežici ter nato pričeli z zložnim vzponom proti Uršlji gori. Vseskozi so nam pogledi uhajali proti Peci, ki se nam je vedno bolj mogočno prikazovala na drugi strani doline. Po krajšem postanku in okrepčilu pri koči na Naravskih ledinah, smo nato družno »napadli« vražje strmi klanec proti vrhu. Na zadnjem kilometru in pol vožnje smo namreč naredili kar 300 višinskih metrov. Razgledi z vrha ter topel čaj v koči so naš trud vsekakor več kot poplačali. Sledil je le še povratek v Žerjav, kjer so še danes vidni vplivi nekdanjega rudnika svinca na to prelepo dolino.

V ponedeljek, četrti dan tabora, je bil načrtovan počitek. Ker pa smo vsi udeleženci bolj »nemirne narave«, kot se je kasneje izkazalo, smo tudi ta dan bili aktivni. Ena skupina se je namreč peš podala na Bistriško Špico (zahodni vrh Pece), dva vodnika pa sva popeljala zamudnike po trasi ture prvega dne, tako da le-ti niso bili prikrajšani za prijeten obisk Topice. Popoldan smo izkoristili za delavnico o osnovnih popravilih kolesa, ki pa je postala pravi kotiček za improvizacijo, saj smo izdelali zelo inovativno rešitev za nedelujočo ročko hidravlične zavore (le-ta je nato uspešno vzdržala še dva dneva »mučenja«).

Po dnevu počitka smo se družno podali iz Črne proti Domu na Smrekovcu. Pot nas je sprva vodila skozi dolino Bistre, nato pa preko smo prečili severno pobočje Smrekovca. Na plano smo prišli pri sedlu Bela peč ter se nato podali na drugo, južno stran grebena, kjer smo nadaljevali proti domu. Vmes so se nekateri podali še na najvišji vrh grebena - Komen, drugi pa smo izkoristili postanek za sončenje in okrepčilo. Po krajšem postanku na Domu na Smrekovcu nas je nato čakal še povratek v dolino, kjer smo se razdelili glede na tehnično znanje.

Na žalost vse, kar je lepo, tudi hitro mine. In tako nas je čakala še zadnja tura. Glede na to, da smo si jo ogledali z praktično vseh smeri, smo se zadnji dan tabora le podali še na samo Peco oz. do doma pod Peco. Vzpon smo pričeli kar pri Mitniku, ki je bolj znan po prizorišču gradnje snežnih gradov Kralja Matjaža. Žal zaradi poletnih temperatur ni bilo nobene snežne skulpture, vseeno pa smo uživali v fotografijah in drugih vtisih iz te prelepe doline pod Peco. Po strmem zaključnem vzponu smo si najprej privoščili okrepčilo in hladno pijačo pri domu, nato pa so se nekateri podali še na ogled votline Kralja Matjaža. Žal jim ga ni uspelo prebuditi, tako da imamo dober izgovor, da se v te kraje še kdaj vrnemo. Sledil je le še povratek v dolino ter tudi simbolični zaključek tabora.

Letošnji tabor je resnično pustil izjemne vtise pri vseh udeležencih. Poleg prelepe narave, ki nam jo ponuja Koroška, smo vselej naleteli tudi na izjemno gostoljubne ljudi, ki so nas toplo sprejemali in občudovali med našim potenjem proti vrhu ter pogumno vožnjo ob spuščanju v dolino. Seveda so pripadnice nežnejšega spola naletele še na več vzpodbude in prav je tako. Prav tako smo bili deležni izjemnega gostoljubja na domačiji pri Kumrovih, ki hkrati še skrbijo za planinski dom. Polni vtisov in lepih spominov že s polno paro iščemo možnosti, kako vsaj približno pripraviti podoben tabor v letu 2013. Hvala vam, Korošci, za neprecenljivo turnokolesarsko doživetje.

Vodja tabora Koprivna 2012
Marjan Pučnik - Maac (besedilo in foto)