Prostor avle na Pošti v Mariboru je bil 4. septembra 2012 drugačen kot običajno.To so opazili tudi naključni mimoidoči obiskovalci. Vabili so panoji z zanimivimi razglednicami, vabil je The Oldies Dixie band. Planinsko vzdušje je bilo vse bolj zaznavno. Vse je bilo pripravljeno na odprtje razstave, ki je potekala v organizaciji Pošte Slovenije, Filatelističnega društva in Planinskega društva Jakoba Aljaža, ki letos praznuje 25 let delovanja. Kar 600 razglednic je pripravil avtor Ciril Velkovrh, zato je bil Rudolf Moge, predsednik sveta zavod EPK tisti, ki je v uvodu na svojstven način predstavil Cirila Velkovrha. O zgodovini razglednic je spregovoril Bojan Bračič, podpredsednik Filatelistične zveze Slovenije, razstavo pa je predstavila in odprla podpredsednica PZS Slavica Tovšak.

Avtor obeh razglednic Ciril Velkovrh

Prvi sklop razstavljenih razglednic, ki tudi prevladuje, zajema popotovanje avtorja po Slovenski planinski poti, poti, ki v njegovih očeh ni namenjena le nabiranju žigov, ampak nas uči, bogati, omogoča spoznavanje bivalne dediščine in miselnost ljudi, ki živijo in ustvarjajo v mestih, krajih, vasicah, gorskih kmetijah. Takšne misli je imel tudi Ivan Šumljak, Mariborčan, član PD Maribor Matica, ko je leta 1953 načrtoval Slovensko planinsko transverzalo in njen začetek določil prav v Mariboru.

Velkovrh s fotografskimi posnetki ni sledil samo vrhovom in planinskim kočam, ampak se je dotaknil tudi znamenj ob poteh, gorskega cvetja, ki očara slehernega, še tako zahtevnega pohodnika. Njegovi sončni vzhodi in sončni zahodi, dajejo pokrajini poseben čar. Na razglednicah so ostali ujeti mnogi trenutki, ki se le redko vračajo.

Prvi sklop razstavljenih razglednic, ki tudi prevladuje, zajema popotovanje avtorja po Slovenski planinski poti, poti ki ni namenjena le nabiranju žigov, ampak nas uči, bogati, omogoča spoznavanje bivalne dediščine, miselnost ljudi, ki živijo, ustvarjajo in delajo na tej poti. Nauči nas spoznavati sakralno dediščino in če znamo prisluhniti govorici ptičev in šelestenju jesenskega vetra, se čuditi viharniku v divji samoti gora, smo na pravi poti. Preostane nam še samo vzklik: Res je lepa naša dežela! Zato se ne smemo čuditi Ivanu Šumljaku, Mariborčanu, čigar zamisel o Slovenski planinski poti, ki naj poveže slovenske hribe in doline, se je udejanila v letu 1953. Tej čudoviti zamisli poti, ki začenja prav v Mariboru, ob vznožju Pohorja, je sledil tudi Ciril Velkovrh.

Kot boste videli na razstavi, ni sledil samo vrhovom in planinskim kočam, ampak nam predstavlja skromna in bogata znamenja, sončni vzhod in zahod iz Kredarice ter številnih drugih planinskih vrhov, cvetje v barvah slovesnke zastave, snežno bele ovčice, ki se prebujajo ob prvih sončnih žarkih in s svojo prisotnostjo zaokrožujejo podobo pokrajine nad Velsko dolino. Sončni zahodi so nekaj najlepšega v gorah. Ostali so ujeti na razglednicah, morda bodo prav zato v nas vzbudili željo, da pojdemo tja, kjer skrbi in nasilje nimajo prostora. Gorsko cvetje nas vselej očara. Globoko zadihamo, ko med skalami ugledamo planiko ali očnico. Kdo je ne bi prepoznal. A ob opazovanju Velkovrhovih razglednic si zaželimo, da bi na naših poteh prepoznali tudi pogačico, navadni trstikovec, brstično lilijo, volnato glavi osat, triglavsko rožo ali bleščeči prstnik, Kernerjev mak, rdečo murko. Zagotovo se bomo vprašali: Kašna pa je črna murka? Ciril je dodal tudi latinska imena, kot se za pravilno imenovanje flore spodobi.

V soboto so na Uršlji gori praznovali 100-letnico planinskega doma, toda razstavljene razglednice so poleg številnih cerkva ovekovečile tudi častitljivo sv. Uršulo, ki kot gotska lepotica dominira na višini 1680 m že od leta 1602. A fotografskemu objektivu ni ušlo tudi Godčevo razpelo ob izviru Suhe pod Uršljo goro. Morda nas bodo zamikale lepote Trnovskega gozda. Če pojdemo na raziskovalno pot, ne pozabimo na Kamnite slapove, ki si jih lahko ogledate danes, na enem izmed panojev.

Drugi sklop Naravna in kulturna dediščina s poti po Sloveniji zajema niz slovenskih cerkva, kapelic, znamenj, ki so posebnost slovenskega geografskega prostora in jih lahko najdemo na različnih nadmorskih višinah. Niso velike, imajo pa bogato notranjo podobo in s svojo ubranostjo, raznolikostjo in dodelano ter skladno namestitvijo v urbani pokrajini dajejo posebni pečat celovitosti slovenske krajine. Posebej lepe so tiste, v gorskem svetu. Velkovrhove razglednice vabijo na ogled nedokončane kapele na Kadunjcu, ki stoji na naši najlepši visokogorski planini Zajamniki. Ali je še vedno nedokončana? Odgovor bomo našli, če pojdemo tja. Vsaka izmed fotografskih upodobitev vabi na ogled. Tudi Preskarjeva bajta na Veliki planini je nekaj posebnega.

Tretji sklop nam prikazuje nekaj biserov iz razširjene slovenske planinske poti. Da so razglednice arhivskih vir in zadnje čase zelo iskane, je nedvoumno. To dokazuje tudi dejstvo, da jih pridno zbirajo vse mariborske kulturne institucije in da imajo pri zasebnih prodajalcih zlasti tiste, ki so starejšega datuma, visoko ceno. V Pokrajinski arhiv Maribor, ki domuje v naši neposredni bližini, so ugotovili, da zlata doba razglednic zajema čas med leti 1897, koncem prve svetovne vojne oziroma dvajsetih let 20. stol. Ocenjujejo jih kot pomembni del kulturne dediščine. Razglednice hranijo v dveh zbirkah in številnih fondih. Zbirka fotografij in razglednic šteje 14.000 kosov, od tega je kar 2/3 razglednic. Zbirka albumov fotografij in razglednic pa šteje 14. tm, iz 19., 20. in 21. stol. Avtorji, fotografi so različni, mnogokrat neznani. Mi pa imamo danes priložnost občudovati 600 razglednic enega avtorja, Cirila Velkovrha, ki čuti z naravo in okoljem, ki ga obdaja. Danes mu v naši sredini v imenu nas vseh izrekam zahvalo in čestitko z željo, da nam še kdaj razkrije prelestne lepote sveta, ki nas obdaja.

dr. Slavica Tovšak