petek, 7. december 2012, ob 0. uri
Slavnostni govor Iztoka Čopa na svečanosti v PrevaljahObjavljamo celotni nagovor IZTOKA ČOPA, slavnostnega govornika na slovesni podelitvi najvišjih priznanj PZS za leto 2012 in najboljšega slovenskega veslača vseh časov, olimpionika, dobitnika olimpijskih medalj in medalj s svetovnih prvenstev. Svečanost je bila v Prevaljah v soorganizaciji z Občino Prevalje in Planinskim društvom Prevalje, 1. decembra 2012. Povezava na svečanost: Podeljena najvišja priznanja PZS za leto 2012
Nagovor Iztoka Čopa:
Drage planinke, dragi
planinci,
lepo pozdravljeni tudi
v mojem imenu.
Življenje ob vznožju
Karavank in v krogu navdušenih "hribolazcev" človeka zelo težko pusti ravnodušnega
in tako tudi meni s "planinarjenjem" ni bilo "prizanešeno". Predvsem v zgodnji
mladosti sem zelo vneto z žigi polnil planinsko knjižico in se vsakič znova
veselil druženja ob planinskem čaju, v objemu gora, daleč od mestnega vrveža.
Zaradi vsega, kar je
meni ljubiteljsko planinarjenje dalo v mladih letih, danes z veseljem in
ponosom opazujem, kako družinsko tradicijo z velikim navdušenjem in s še večjim
nasmehom ob povratkih s hribov nadaljujeta hčeri, ki sta vključeni v mladinsko
sekcijo domačega društva.
Pa da se vrnem k temu, zaradi česar smo danes
zbrani ...
Preteklo stoletje je bilo
za Slovence in Slovenijo politično, milo rečeno, zelo pestro. Kljub večkratnemu
drobljenju in deljenju malega naroda med različne države in nacije, smo vedno
čutili medsebojo povezanost, ki nas je, pred dvajsetimi leti, pripeljala do
uresničitve večne težnje po lastni
državi.
Eden od povezovalnih
dejavnikov so bile tudi naše gore. Ne le Triglav, kot eden glavnih simbolov
slovenstva, vsi nekoliko višji hribi so bili vedno obljudene izletne točke in posledično
primeren kraj za srečanja podobno mislečih. Teh pa očitno nikoli ni bilo malo. Prijetno
druženje pa v posamezniku budi posebne vrsto pripadnosti. Pogosti izleti in
srečanja so v svoji številčnosti širili domovinsko zavest in pripadnost enemu
narodu, ne glede na njegovo politično razdeljenost.
Druženje in združevanje
ljudi, ki imajo enak hobi oz. jih povezuje strast do gora, pa vodi v izmenjavo
mnenj, pogledov in idej. In kar ljudje počnemo s strastjo, navadno opravljamo z
veseljem, dobro in brez pričakovanja materialnega poplačila. Tako se je, tudi s
planinstvom, pri nas razvijalo in razvilo prostovoljstvo. Prostovoljstvo oz.
prostovoljci pa so bili, so še, ter upam in verjamem, da bodo tudi v prihodnje,
pogon slovenskega športa.
Po mojem mnenju je
prav prostovoljstvo omogočilo delovanje in razcvet društev, v veliki meri prav
športnih. Pa s tem ne mislim na tekmovalce, katerih angažiranost je tudi, do
pred nekaj desetletji, temeljila izključno na ljubiteljskem pristopu. V mislih
imam organizacijske strukture športa. Prostovljni delavci, bolje rečeno športni
zanesenjaki so bili gonilo našega športa.
Nihče ni pričakoval
plačila za pomoč pri obnavljanu društvene infrastrukture, organizaciji srečanj
in tekmovanj. Prosim in hvala sta bila pogosto primerno vabilo
in plačilo za sodelovanje, enolončnica in pivo pa že skoraj nadstandard.
Žal posodabljanje zakonov,
ki urejajo to področje, ter stanje duha v naši domovini, prostovoljce redči in
vse bolj odriva na rob športnih društev. Zdi se mi, da tisti, ki so v bližji
preteklosti, mogoče nekateri še vedno, oukvirjali oz. formalizirali organiziranost
športnih društev, prostovoljstva enostavno niso oz. ne razumejo. Formaliziranje
in omejevanje dela prostovolcev in obremenjevanje s pretirano administracijo,
posameznike odvrača od prostočasnega delovanja društvih, društvom pa otežuje
nemoteno delovanje. Marsikatero delo, ki se ga je v preteklosti opravilo v
krogu prijateljev, morajo danes opraviti profesionalci oz. podjetja, kar pa
društveni proračuni pogosto ne zmorejo.
Še bolj kot pa
formalnosti, pa me skrbi splošen odnos
do prostovoljnega dela. Mlajšim in srednjim generacijam se prostovoljno delo
pogosto zdi popolna izguba časa. Za mnoge je žal popolna neumnost početi nekaj,
za kar nisi vsaj primerno plačan. Posmehovanje prostovoljnemu delu in
prostovoljcem pa le te še dodatno odvrača od tega, saj se boje odziva oz.
posmeha vrstnikov.
In prav to stanje duha v
naši družbi bo potrebno spremeniti. Nizki moralni standardi in vse večji
egoizem so nas pripeljali v situacijo, ki kriči po spremembah.
Pri tem pa ste nam lahko
planinci vsaj vodilo, če ne vzor. Planinarjenje je
prijetno in zdravo izkoriščanje časa, ki ne zahteva posebnih finančnih vložkov.
Lepo bi bilo zmanjšati zaprtost ljudi vase in svoj svet s pogostejšim druženjem
in srečevanjem znancev. Planinski etični kodeks pa bi bil lahko obvezno branje slehernega
Slovenca.
Ne me narobe razumet,
moj namen ni dodeljevanje nalog oz. usmerjanje dela Planinske zveze in njenih
članov, hočem le poudariti, da so še vedno zdrave sredine v naši družbi, mogoče
manj opazne, vsekakor pa vredne spoštovanja in tudi posnemanja.
Ob koncu bi še čestital
vsem današnjim nagrajencem. Mnogi izmed vas ste si priznanja prislužili prav z
dolgoletnim ljubiteljskim delom.
Upam, da vam tokrat
pripadata tudi enolončnica in pivoJ
Iztok Čop
Iztok Čop, foto Zdenka Mihelič
|
|
