Kljub močno zasneženim cestam po Sloveniji se nas je zbralo 28 inštruktorjev od Kobarida do Ptuja. Pridružil se nam je tudi Borut Peršolja, podpredsednik PZS, inštruktor in soavtor Vodniškega učbenika in pri našem srečanju ves čas aktivno sodeloval.

V domačem vzdušju planinske koče smo za ogrevanje poslušali Klemena Belharja, ki nam je na svoj enkraten, živ in slikovit način razlagal predavateljske in didaktične veščine, ki smo jih ob njegovem predavanju in osebnem zgledu ves čas tudi praktično spoznavali.

Že dlje časa smo imeli namen organizirati srečanje in pogovor o vsebini naših kompletov za prvo pomoč. Kot naročeno je PZS v začetku novembra, skupaj s Tosamo iz Domžal, zaključila priprave in začela s prodajo kompleta prve pomoči za planince in vodnike. Skozi svoje bogate poklicne izkušnje nam je zdravnica dr. Mateja Grat prikazala vsebino in možnosti uporabe teh dveh kompletov. V zanimivem in poučnem pogovoru z njo smo v nadaljevanju izvedeli številne praktične napotke, izkušnje in novosti pri materialih, ki omogočajo še bolj učinkovito nudenje prve pomoči.

Za naslednje triletno učno obdobje, začenši z letom 2015, smo se dogovorili za teme, ki se bodo predavale in praktično izvajale na izpopolnjevanjih za vodnike PZS v kopnem in v snegu. Kot je znano, je za podaljšanje vodniške licence potrebno redno obnavljati in izpopolnjevati znanje. V načelu ostajamo pri ustaljenih konceptih izpopolnjevanj, ki so potrjeni na vseh nivojih planinske organizacije. Še bolj pa se bodo izpopolnjevanja prilagajala udeležencem, vodniki z višjo kategorijo vodenja naj bi pokazali višji nivo znanja, obenem pa želimo razbremeniti starejše vodnike, ki naj bodo zgolj aktivno prisotni, za praktične vaje na terenu pa naj sami presodijo, kaj želijo in zmorejo delati. Tako naj bi izpopolnjevanja za njih ne bila prehuda ovira in vzrok, da ne podaljšujejo licence, kljub svojim bogatim izkušnjam in znanju.

V popoldanskem praktičnem delu nam je Klemen Volontar zelo nazorno prikazal novejše pripomočke za hitrejšo in lažjo izdelavo žičnice. Poudaril je varnostni standard za žičnice, ki velja vedno, zlasti še takrat, ko žičnico uporablja večje število ljudi: poleg nosilne je obvezna dodatna varovalna vrv.
Veliko dopolnitev pri izdelavi sidrišč nam je pokazal Sandi Kelnerič. Zanje se bomo odločali s premislekom, njihovo uvajanje v naše izobraževanje naj bo postopno, sprva predvsem pri višjih kategorijah in na način, ki bo predhodno usklajen med inštruktorji in v skladu z dosedanjo doktrino vodniških izobraževanj.

Zaključni pogovor je nakazal še nekaj težav pri delu inštruktorjev, recimo način obveščanja neizbranih inštruktorjev, prijavljenih na izobraževalne akcije, premajhna vključenost mlajših inštruktorjev v vodstva akcij in še kaj. Ker bo izobraževanje kmalu zaključila nova mlajša generacija inštruktorjev planinske vzgoje, jim je treba takoj ponuditi mesto na tečajih in izpopolnjevanjih in jih usposobiti za samostojno delo.

Kot povsod, je tudi pri inštruktorjih potreben in za vse koristen »medgeneracijski kompromis in sodelovanje«.

Odgovori in mnenja iz ankete, opravljene ob koncu seminarja, prinašajo poleg zgoraj naštetih težav, veliko novih idej, zagnanosti in dobrih predlogov, ki jih bomo skušali čim več uresničiti, kot recimo:

»Bilo je super, naslednje leto bi lahko izvedli tudi kratko turo.«
»Podpiram izvedbo usklajevanj vsako leto.«

Frane Kemperle