četrtek, 28. februar 2013, ob 0. uri
Planinski dosežki v gorah in doliniGovor predsednika Planinske zveze Slovenije Bojana Rotovnika na slavnostni akademiji Planinske zveze Slovenije ob 120. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Ljubljana, 27. 2. 2013, ob 19. uri, Linhartova dvorana Cankarjevega doma.
Planinski dosežki v gorah in
dolini
Spoštovani predsednik Republike
Slovenije gospod Borut Pahor,
cenjeni bivši predsednik
Republike Slovenije gospod dr. Danilo Türk,
spoštovani predstavniki vlade in
sorodnih organizacij,
cenjeni častni člani, nekdanji
predsedniki Planinske zveze Slovenije,
gospe in gospodje,
drage planinke in planinci!
Tempo nocojšnje slavnostne akademije je bil ves čas zložen. K temu je
nedvomno pripomoglo sedem sogovornikov, ki so s svojo pripovedjo o življenju z
gorami povedali, zakaj je planinstvo za vse nas lahko način življenja.
Racionalni kot smo planinci, bi lahko moj govor tudi izpustili, a bi vam vseeno
rad - v zahvalo za skupaj preživeti večer in za dolgoletno zvestobo goram -
povedal, zakaj je tudi meni lepo v gorah in zakaj z veseljem opravljam funkcijo
predsednika Planinske zveze Slovenije.
Smo torej na vrhu nocojšnje prireditve, na točki dopolnjene
samouresničitve, na kateri se je hočeš nočeš treba zaustaviti: vsaj za hip, za
trenutek nujno potrebnega pogleda v samega sebe. V planinskem jeziku to pomeni,
da smo na stojišču, če hočete na varovališču, ki nam omogoča pregledno
razvedanje:
-
kje
smo?
-
kaj
smo prispevali slovenstvu in planinstvu na splošno?
- ter
kam gremo?
Doseženo je napotek vodniku (k prihodnosti), da bo šel za svétom in bo
z lastno vodljivostjo (izbiro dejanske poti in smeri) hodil, plezal, smučal
proti cilju: varnejšemu spoznavanju in odkrivanju gora ter samega sebe.
Že v osemnajstem, zlasti pa v sredini in ob koncu 19. stoletja smo
Slovenci bili zraven, ko se je začelo iskanje planinskih tovarišev in njihovo
združevanje. Gre za zgodovinski in sociološki pojav, ko so posamezni
somišljeniki stopili skupaj in na različnih koncih Evrope ustanovili prva
planinska društva. Motivi obiskovanja so se odtlej spremenili skladno z
razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v
naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter
doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja
po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini.
Naj spomnim, da je bila najvišja gora Slovenije, Triglav (2864 m), z
vrha prvič dokumentirano opisana osem let pred Mont Blancom (4810 m), najvišjim
vrhom Alp in 22 let pred najvišjim vrhom današnje Avstrije, Velikim Klekom
(3798 m). Domačini so se na Triglav povzpeli na pobudo Žige Zoisa - sponzorja
(ki jim danes očitamo vse prej kot prijazne stvari) in tako nevede začeli
tradicijo današnjih komercialnih odprav ter zahtevne dejavnosti poklicnih
gorskih vodnikov.
Dvajset let kasneje je Valentin Stanič v gore hodil brez vodnika in
pozimi. Nezaslišano za tedanji čas! In še - duhovnik, izobražen po vrhu!
Danes ga opisujemo kot začetnika zimskega in modernega alpinizma v Vzhodnih
Alpah. Bil je Slovenec. Tudi njegovi alpinistični nasledniki tega spoštljivega
in prvinskega odkrivanje gora in človeka so v zadnjih desetletjih v samem
svetovnem vrhu. Z uspešno odpravo na Everest leta 1979 smo končali obdobje
velikih ekspedicij, s smučanjem z Annapurne pustili za seboj klasično
pristopanje na osemtisočake, v gorstvih po svetu pa smo utrdili alpski slog in
utrli solo plezanje (hitro, lahkotno in z veliko tehničnega znanja) po najbolj
odločnih linijah najvišjih in najtežjih sten. Slovenski alpinizem je v svetu
znan in prepoznaven. Vedno bolj pa je prepoznavno tudi slovensko športno
plezanje, kjer - zlasti v ženski in mladinski konkurenci - osvajamo prva mesta
v svetovnem pokalu.
Pred natanko stodvajsetimi leti pa je bilo - nedaleč stran od tod, na
mestu, kjer danes stoji veleblagovnica NAMA - ustanovljeno Slovensko planinsko
društvo (SPD). Takoj se je lotilo označevanja poti, začeli so tudi s kulturnim
in znanstvenim delom. Že prvo leto sta bili ustanovljeni Kamniška in Savinjska
podružnica, postavljeni so bili organizacijski temelji današnjih planinskih
društev.
Takoj po ustanovitvi SPD je začel izhajati Planinski vestnik, ki ni bil
le društveno glasilo, temveč narodna, kulturna, strokovna in naravovarstvena
revija. Danes ima v slovenskem kulturnem prostoru prav posebno mesto (s kulturo
si deli tudi rojstni dan - 8. februar), saj izhaja tako rekoč nepretrgoma
in je ena od najstarejših revij z gorniško tematiko na svetu in hkrati najstarejša
slovenska revija, ki še izhaja. Z besedo smo ravnali skrbno in vztrajno. Tako
ravnamo tudi z zapuščino in dediščino predhodnikov. O tem najbolje priča leta
2010 odprti Slovenski planinski muzej v Mojstrani, ki s stalno zbirko Vzpona na
goro seznanja številne obiskovalce z našimi dosežki, vrednotami in
ustvarjalnostjo.
Večina od 278 sedanjih planinskih društev ima več desetletno tradicijo,
kar je najboljši kazalec uspešnosti delovanja, razširjenosti in tudi vpetosti v
življenje domačega okolja. Planinska društva si v obliki izjemne količine
prostovoljnega, brezplačnega, prostočasnega, strokovnega dela prizadevamo za
to, da bi bilo planinstvo v svojih treh poglavitnih pojavnih oblikah (šport
otrok, mladostnikov in mladih, rekreativni in tekmovalni šport) kar najbolj
dostopno čim širšemu krogu ljudi vseh starosti. S projekti kakovostne
množičnosti lovimo ravnotežje med pristnimi doživetji in obvladljivimi vplivi
na naravo.
Planinska društva se zavedamo pomena delovanja v smislu civilne družbe
- s svojim delovanjem si prizadevamo za dobrobit skupnosti v celoti (zato tudi
vzdržujemo več kot 9000 km planinskih poti in oskrbujemo 176 planinskih koč in
bivakov). Za učinkovito delovanje v duhu civilne družbe pa je predpogoj
demokratična družba z visoko razvito demokratično zavestjo, kar se odraža v
odnosu država : civilna družba. V urejenih razmerah postane civilna družba
enakopravni partner države in ne njen tekmec. Žal ugotavljamo, da v primeru
planinstva, ki je že velikokrat doslej prepoznano kot »del identitete slovenskega
naroda« (Kristan 1993, 25), temu ni tako.
Naj navedem najbolj ilustrativen primer: planinska organizacija kot
posebno vrednoto in enega temeljev svojega delovanja razvija prostovoljno delo
svojega članstva na vseh ravneh in v vseh oblikah planinske dejavnosti.
Prostovoljstvo je za marsikaterega člana pomemben del življenjskega poslanstva
in samouresničitve. Že prostovoljstvo samo je na lestvici vrednot precej
visoko, planinsko prostovoljstvo, ki prispeva k varnosti v gorah, pa še
posebej.
Planinska organizacija v svojem vzgojnem poslanstvu ponuja spoznavanje
izkušnje reševanja problemov, izkušnjo napora, izkušnjo spoznavanja
(dovoljenih) meja, izkušnjo odrekanja in ponosa ter izkušnjo medgeneracijskega sožitja.
In to počnemo že dolga desetletja, preizkušeno v praksi, prilagojeno slovenski
pokrajini in slovenskemu človeku, ter konkurenčno v primerjavi z alpsko
soseščino. Pa vendar smo doma iz leta v leto potisnjeni v položaj, v katerem zveza
in društva tekmujemo med seboj in z ostalimi ponudniki potrošniškega adrenalina
za javno priznanje in koristnost svojih programov in temu ustrezna javna
sredstva, kar je skrajno nemotivacijsko.
Očitno je, da vsi skupaj rabimo metodo nahrbtnika - vsem odločevalcem
je treba splezati na hrbet in izvajati nenehen pritisk, da bodo vendarle
sprejeli odločitve, ki jih terjamo že leta in leta. Zgodovine slovenskega
naroda ni mogoče razumeti brez planinstva in odkrivanja gora, ki sta tisočletja
navdihovala naše prednike, današnje Slovenije pa ne brez nazorskih tokov, ki so
vplivali na oblikovanje sodobne zavesti ljudi. Zato je treba vnovič odkriti in
ovrednotiti korenine naše samobitnosti in nenadomestljivo vlogo pri oblikovanju
slovenske nacije.
Spoštovani!
Tako kot se obiskovanje gora vedno začne z nerodnim uvajanjem, temu
sledijo dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih
spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko naložimo le na svoja pleča,
lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj.
Organizirano planinstvo danes intenzivno išče odgovore na naraščajočo
individualizacijo obiskovanja gora in aktivno sodeluje pri razvoju sonaravnega
športa in turizma v slovenskih gorah. Planinska društva in Planinska zveza
Slovenije pri tem ponujajo stodvajsetletne izkušnje, sveže znanje in zavidljiv
ugled.
Celovitost planinskega usposabljanja, ki vključuje gibanje s hojo,
plezanjem, smučanjem in kolesarjenjem, varnost ter doživljanje in varovanja
gora, je ena temeljnih razpoznavnih značilnosti slovenske planinske organizacije.
Znanje je vsekakor pomembno. Toda še veliko pomembnejša je njegova koristna
uporaba za na primer preprečevanje nesreč. Vložek v preventivo se nam večkratno
obrestuje! Usposabljanje je tudi veliko več kot le osvajanje znanja in veščin
za doseganje (ozkih) gorniških ciljev. V planinski organizaciji
imata pojma vzgoja in izobraževanje svojstven pomen: če pomeni izobraženost
obvladovanje določenega znanja ali spretnosti, pomeni vzgojenost zavedanje
pomena in upoštevanje naučene vsebine in dosledno uporabo v praksi. Zato
pregovor pravi, da ni težko biti dober alpinist, težko pa je postati star
alpinist ...
Za planinstvo veljajo splošna etična merila, ki pa so v gorah še bolj
izbrušena in opazna. Za ocenjevanje ravnanj v gorah so na voljo številni domači
in tuji zgledi, tako ima Planinska zveza Slovenije od leta 1973 Častni kodeks
slovenskih planincev. Samozavestno lahko trdimo, da naše - slovenske - rešitve
in izoblikovane vrednote v ničemer ne zaostajajo. Ta starožitnost pa ni večna,
ampak je vsakdan in z vsakim planinskim dejanjem na preizkušnji. Zato je treba
gojiti kulturo življenja, ustvarjalnosti in povezovanja.
Vsak vzpon na goro terja nekaj planinske trme in veliko vztrajnosti,
podkrepljene z znanjem in izkušnjami. V planinski organizaciji bomo na podlagi
dosedanjih stodvajsetletnih izkušenj, pridobljenega znanja ter vztrajnostjo v
prihodnje iskali in tudi razreševali pomembne izzive, med katere uvrščamo:
-
v obdobju splošne
specializacije in globalizacije sveta ostati krovna organizacija za večino
dejavnosti, ki se odvijajo v gorskem svetu,
- ohraniti
prostovoljnost delovanja kot temeljno prvino delovanja organizacije,
- ob vedno večji obremenitvi
gorske narave aktivno izvajati in sodelovati v procesih trajnostnega razvoja,
- s privlačnim
programom skrbeti za ohranjanje in krepitev članstva, posebno še med mladimi,
-
z ustrezno planinsko
ter plezalno infrastrukturo in predvsem s preventivo skrbeti za večanje
varnosti obiskovalcev gora ter
-
v sodelovanju z
državnimi organi zagotoviti planinstvu spodbudnejšo zakonodajo in ugodnejše
pogoje za delovanje.
Cenjeno poslušalstvo, spoštovano članstvo doma in po svetu!
Joža
Čop je rekel, da smo korak pod vrhom, še vedno bližje dnu, kot vrhu. In vrh ni razposajen
vrhunec, je samo najvišja točka tega dne, čez katero pelje pot v dolino in
zadovoljen vsakdan. Živeti zadovoljno in izpolnjeno, pa je težko: veliko lažje
je slediti gibom razburljivih, a ne doživetih filmskih podob. Edvard Kocbek je
leta 1951 v Črni krizantemi zapisal: »Planine
so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga
dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v
njih.«
Meni so
slovenske gore in planinska druščina dale veliko. Zato sem hvaležen, da sem
lahko del velike planinske družine, ki obeta, da bo s svojo domoljubnostjo,
drznostjo in predanostjo še naprej ohranjala slovensko lice slovenskih gora.
Varno smo prispeli v dolino in s tem je
današnja slovesnost končana.
Hvala za pozornost in nasvidenje na planinskih poteh!
Bojan Rotovnik, predsednik Planinske zveze Slovenije
|
|
