PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

sreda, 27. marec 2013, ob 0. uri Joža Čop Joža Čop (27. marec 1893-28. junij 1975) z Jesenic je bil planinski vodnik, gorski reševalec in eden vodilnih slovenskih alpinistov vseh časov. Kot zaveden domoljub je preplezal vse triglavske stene in mnogo prvenstvenih smeri v naših gorah tudi zato, da bi te vrhove in poti prvi osvojili Slovenci. Med njegove najpomembnejše vzpone v Julijcih sodi »Čopov steber« v Triglavski severni steni. Leta 1945 ga je preplezal s soplezalko Pavlo Jesih. Ravno zaradi nečloveških naporov in izjemne srčnosti, ki jo je Joža pokazal pri reševanju obnemogle in poškodovane soplezalke, so steber poimenovali po njem.Bil je član »zlate naveze« skupaj z dr. Mihom Potočnikom in dr. Stankom Tominškom. Plezal je večinoma v Julijcih, pa tudi v Zahodnih Alpah, na Durmitorju, Matterhornu, Weisshornu, Zinalrothornu, Mont Blancu, La Meije, v Dolomitih, Wiesbachornu, Dachsteinu, Grossglocknerju, celo v albanskih gorah, najraje pa v Severni triglavski steni (več kot 300-krat). Bil je kot maček, plezal je gibko, spretno, hitro in lahkotno - v gorah se mu ni nikdar pripetila nesreča. Nastopil je v filmih V kraljestvu Zlatoroga Janka Ravnika (1931) in Triglavske strmine Ferda Delaka (1932). Pisatelj Tone Svetina je o Jožu Čopu in slovenskih gornikih napisal roman Stena. Josip Broz Tito ga je leta 1963 odlikoval z redom dela z rdečo zastavo, leta 1968 pa z redom zaslug za narod z zlato zvezdo. Bil je prejemnik več zlatih častnih znakov Planinske zveze Slovenije, Planinske zveze Jugoslavije, Gorske reševalne službe, znaka gorskega vodnika št. 1 in kot prvi planinec leta 1970 prejemnik Bloudkove nagrade za življenjsko delo. V četrtek, 4. aprila 2013, bodo v Tržiškem muzeju odprli razstavo: »Joža Čop - gornik in alpinist«. Kratek življenjepis • Joža Čop se je rodil 27. marca leta 1893 na Jesenicah, očetu Antonu - delavcu v Jeseniški železarni in materi Mariji, kot sedmi izmed dvanajstih otrok. • Pri 14. letih se je zaposlil v valjarni Železarne na Jesenicah, kjer je začel rezati in loviti žarečo žico. Bil je zankar, po domače šlingar, kar je bil izredno zahteven poklic, ki ga je Joža obvladal. V tovarni je veljal za najboljšega šlingarja. • Ljubezen do gora mu je bila lastna že od ranih let - prvič je na Triglav stopil z 8 leti (zadnjič v starosti 74 let). • Plezati je začel leta 1921 skupaj z Janezom Kvedrom, dr. Klementom Jugom in Lojzetom Volkarjem. Skupaj so leto dni kasneje preplezali prvo prvenstveno turo Joža Čopa - Slovenska smer v Severni triglavski steni. • Njegov prijatelj je bil dovški župnik Jakob Aljaž. Aljaža je jezilo, da se košatijo po naših robovih ošabni Nemci in postavljajo postojanke na naših tleh, zato se je zarekel, da bo utrl slovenskemu človeku pot v gore. Tak domoljub je bil tudi Joža, ki je kasneje preplezal vse triglavske stene in mnogo prvenstvenih smeri v naših gorah tudi zato, da bi te vrhove in poti prvi osvojil Slovenec. • Leta 1927 je Čop začel plezati skupaj z dr. Miho Potočnikom in dr. Stankom Tominškom, plezal je z Miro Marko Debelakovo, s Pavlo Jesihovo, Matevžem Frelihom, Andrejem Moretom - Gandijem in drugimi. • Joža Čop, dr. Miha Potočnik in dr. Stanko Tominšek so skupaj osvojili okrog štiriindvajset prvenstvenih plezalnih tur in so bili kasneje znani kot »zlata naveza«. • Joža se je zaradi naravnih spretnosti in vztrajnosti razvil v enega vodilnih alpinistov in gorskih reševalcev. Bil je med prvimi, ki so po prvi svetovni vojni začeli z zimskimi pristopi na naše gore. • Plezal je večinoma v Julijcih, pa tudi v Zahodnih Alpah, Durmitorju, na Matterhornu, Weisshornu, Zinalrothornu, Mont Blancu, La Meije, v Dolomitih, v Wiesbachornu, Dachsteinu, Grossglocknerju, celo v albanskih gorah, najraje pa v Severni triglavski steni (več kot 300-krat). • V stenah je Čop preplezal nešteto težkih smeri, največ v družbi soplezalcev dr. Mihe Potočnika in dr. Staneta Tominška, od tega štiriindvajset prvenstvenih. V Triglavski steni so kar štiri: Gorenjsko smer z Ladjo (1928), Jugov greben (1927), Zlatorogove police (1931), skozi železno smer (1947) in varianto med Prusik-SZalayevo in Skalaško smerjo. V Jalovcu ima tri prvenstvene smeri, od tega direktno smer (1935), v Šnitah dve, v Mojstrovki dve (1927), v Prisojniku dve, v Škrlatici severovzhodno in centralno smer v njeni navpični steni (1934), v Martuljku kar sedem, direktno smer v Kukovi špici (1938), v Kotovi špici, direktno v Jalovcu, greben v Široki peči (1928), centralno smer v Široki peči (1928), centralno smer v Rigljici (1940), Tičarico, Frdamane Police in druge. • Na začetku 2. svet. vojne so ga že aretirali. Zaprt je bil v Celovcu in Begunjah, nazadnje v Šentvidu. Med vojno je v Ljubljani v ilegali delal za Osvobodilno fronto. • Leta 1945 je s soplezalko Pavlo Jesih, ki ji je pri tem rešil tudi življenje preplezal Čopov steber, eno najzahtevnejših smeri v Severni triglavski steni. Ta smer je in še vedno velja za najtežavnejši problem triglavskega masiva. • Alpinist Joža Čop je bil več kot petdeset let požrtvovalen gorski reševalec, ki se je odlikoval v najtežjih reševalnih akcijah. Najbolj značilno zanj je bilo, da na vseh svojih planinskih turah ni bil nikoli v takem položaju, da se iz njega ne bi mogel izmotati. Nikoli se mu ni pripetila nesreča. • Leta 1947 se je poročil z 18. let mlajšo Marijo Hlebš iz Ljubljane - v zakonu sta se ju rodila dva otroka hčerka Mojca in sin Joža. Mlada žena je morala z njim podpisati predporočno pogodbo s katero se je zavezala, da mu ne bo branila plezati in iti v gore tudi z »dekleti, ki se mu dopadejo«. • Leta 1948 je sodeloval v Titovi štafeti mladosti. Maršalu Titu je moral v Beogradu predati štafetno palico. Ves čas je v vlaku ponavljal besedilo, ko pa je stal pred Titom, je vse pozabil. Vso ljubezen in spoštovanje je zlil v preprosto voščilo: »Da si mi čil in zdrav kot planinski kozel!« • Sodeloval je pri snemanju filmov V kraljestvu Zlatoroga Janka Ravnika (1931) in Triglavske strmine Ferda Delaka (1932). Ob njegovi osemdesetletnici je izšel biografski roman Stena Toneta Svetine (1973). • Jeseniško železarno je zapustil ob upokojitvi,1. maja 1953. Po letu 1955 sta z ženo Mojco urejala Šlajmerjev dom v Vratih. • Poleg številnih nagrad in priznanj je l. 1970 prejel Bloudkovo nagrado za življenjsko delo. • Joža Čop je umrl 28. junija 1975 na Jesenicah - pokopan je na gorskem pokopališču v Planini pod Golico. Maks Dimnikar je v razgovoru z dijaki jeseniške gimnazije za raziskovalno nalogo z naslovom Čopov Joža, starosta slovenskih planincev, leta 2003 povedal: Njegova vrlina je bila izredna sposobnost za hojo, združena z naravnim talentom za gibanje v strmem svetu, ledu in snežnih strminah. Imel je izjemno tehniko, drugačno od drugih. Ni plezal na trenje, ampak kot maček, gibko, spretno, hitro in lahkotno, kljub svojemu 70-kilogramskemu nabitemu telesu. Zaradi dela v železarni je imel močne roke, predvsem pa prste, zato nikoli ni izpustil prijema. V gorah in strminah je izkazoval sigurnost koraka in prijema. Imel je zelo hitre reflekse. Ker je bil zelo močan, mu noben prehod ni delal težav, povsod je prišel brez problemov, tudi tam, kjer se je vsem drugim zataknilo. Besede dr. Mihe Potočnika prijatelja in soplezalca iz zlate naveze o Jožu Čopu: Čopov Joža je prav gotovo najmarkantnejša osebnost našega planinstva in še posebej našega alpinizma v času med dvema svetovnima vojnama, v času našega klasičnega alpinizma. Ni ga skoraj prepada v Julijskih Alpah, da ga Joža ne bi preplezal. S tem pa seveda nočemo reči, da je po tej poslednji vojni že odnehal, vrgel vrv v koruzo in šel med staro šaro. Saj je znano, da je podvzel in dopolnil enega svojih največjih podvigov prav leta 1945: osrednji steber v Severni triglavski steni. Zdi se, da je prav na tej naravnost dramatski poti, ki je trajala z reševanjem obnemogle tovarišice domalega ves teden brez počitka in odmora podobno kot Župančičeva školjka, »stisnil v biser« vse svoje planinsko znanje, izkušenost, smelo korajžo, preudarnost, vztrajnost, iznajdljivost in predvsem tudi svojo brezmejno tovariško požrtvovalnost, ki ga v naših očeh dviga vsaj tako visoko, kot se dviga njegov - Triglavski steber. Anekdote o Joži Čopu - Čopove »ta kosmate« »Nikoli nisem plezal zaradi slave in časopisov, da bi si potem ljudje z menoj brisali rit.« Čudoviti razgled, ki se na triglavsko pogorje ponuja z Babe v Karavankah, je opisal čisto po svoje: »Sem na Bab ležov pa skoz Lukno v Zadenco gledov.« Čopov steber V Severni triglavski steni je steber, ki nosi Čopovo ime. Na vprašanje, kako se mu zdi, da ima svoj steber Joža zagodrnja: »Imam ga, pa ga že vsa leta po vojni prodajam, a ga nobeden ne kupi!« Gora ni nora Novinar je vprašal Joža: »Kaj praviš na to, da gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor?« »Res je samo to, da gora ni nora. Prav gotovo pa je nor tist, k' ne gre gor!«, je zabrusil Joža. O pajku Joža je bil prepričan, da pajek prinaša srečo: kadarkoli je zagledal pajka, je bila zanj še tako težavna in zapletena zadeva s tem že vnaprej rešena. Med najbolj kritičnem trenutku nevarnega in napornega plezanja v Triglavski steni je počakal, da je pajek, ki se je znašel na njegovem klinu in ga je imel za najboljšega plezalca splezal stran, šele nato je nadaljeval z zabijanjem klina. Srečanje s Titom Leta 1947 je prišel v tovarno sam Tito. Za predstavitev dela so izbrali le najboljše delavce. Med njimi je bil tudi Joža. Ko je zgrabil žico, se je v hipu obrnil, salutiral Titu in nadaljeval s šlinganjem. Vsi so mu ploskali. Tito je bil zelo navdušen. Maršalu Titu je v Beogradu moral predati štafetno palico. Ves čas je v vlaku ponavljal besedilo, ko pa je stal pred Titom, je vse pozabil. Vso ljubezen in spoštovanje je zlil v preprosto voščilo: »Da si mi čil in zdrav kot planinski kozel!« Pesem Otona Župančiča Joži Čopu Nekje na vrheh, v bližini zadnjih gnezd in prvih zvezd nekdo s pobožno roko sega po nedotaknjenih stvareh: in ker se mu nameri pod dlan, spremeni se v žlahten kamen, v čudežen plamen, bajen cvet, lek vseh ran; pod dotikom njegovih rok Triglav se spomni, da je bog, in divjemu kozlu pozlati se rog... Z njim nam drugim sije sled in kaže pot od tod iz naših zmot in zmed v bližino zadnjih gnezd in prvih zvezd, tja, Joža, kjer tvoja raskava dlan mehko in nežno našo zemljo boža. Foto: arhiv Trižiškega muzeja

https://pzs.si/novice.php?pid=8031 23. 11. 2024