Kot inštruktor sem bil v šoli 1990 in 2011. Med tem časom se je veliko spremenilo. Kar vrsto let smo bili slovenski inštruktorji edini predavatelji. Predavali smo v angleščini, kar je bilo za veliko število tečajnikov nerazumljivo, ker razen nepalščine niso znali drugega jezika. Že ob ustanovitvi šole je bila ideja, da naj bi v nekem doglednem času bili domačini sami toliko usposobljeni, da bi s svojimi ljudmi prevzeli šolanje tečajnikov. A tudi po desetih letih obstoja šole smo nekako z roko zamahnili - češ, tega ne bodo sposobni še nasdlenjih sto let. Še kako smo se zmotili, na naše veselje, bravo!
Danes imajo v Nepalu že močno Združenje alpinističnih inštruktorjev, njihovo Združenje gorskih vodnikov pa je bilo lansko leto sprejeto v Mednarodno zvezo gorskih vodnikov. Prirejajo cel kup tečajev za domačine, udeležujejo se raznih mednarodnih srečanj in izobraževanj in prav presenečen sem bil nad njihovo kvaliteto predavanj.
Osnovni planinski tečaj (od začetka imenovan tečaj za nepalske gorske vodnike) danes vodijo in predavajo na njem nepalski inštruktorji, ki so v večini tudi gorski vodniki. Nekaj zadnjih let pošlje Planinska zveza Slovenije na tečaj zdravnika in enega inštruktorja, ki deluje v glavnem kot opazovalec. Sodelovanje na tečaju v taki obliki se z mojo letošnjo udeležbo tudi končuje.

Tečajnike pošiljajo na tečaj nepalske turistične agencije, ki so članice Nepalske planinske zveze in za tečaj plačajo neko simbolično ceno, tako da skoraj vse stroške krije Zveza. Ta se financira iz pristojbin, ki jih gorniki plačujejo za 33 'treking' vrhov višine od 5000 do 6000 metrov. Za nekatere tečajnike je tečaj praktično prvi stik z gorami, nekateri pa imajo že kar nekaj izkušenj z visokimi gorami. Eden izmed tečajnikov izpred dveh let je bil na primer že 9-krat na Everestu. Resda kot nosač kisikovih bomb, a vseeno. Zanimiva je zgodba, zakaj ga je agencija kljub temu poslala na tečaj. Ob zadnjem njegovem vzponu je eden od Šerp padel v ledeniško razpoko. Ob robu razpoke se je zbralo nekaj njegovih kolegov, med njimi tudi nekateri 'summiterji' in nemo zrli v razpoko, ne vedoč, kaj naj naredijo. Tedaj prideta mimo dva Nepalca, ki sta bila eno leto prej na tečaju, prevzameta poveljstvo in s pomočjo naučenih vrvnih manevrov spravijo padlega v pol ure ven. Zgodba, ki je zelo odmevala med turističnimi agencijami.

Potek tečaja od 16. 6. do 26. 7. 2013.
Prvih deset dni tečaja poteka v Kathmanduju. V prostorih NMA imajo predavalnico za teoretična predavanja, na razpolago so projektor in računalnik. Dva dneva se uči vrvna tehnika na dveh umetnih stenah, en dan se gre v naravno plezališče. Potem sledi odhod do šole v dolini Manang, kamor se prispe v petih dneh. V okolici šole so razne praktične vaje, nakar se za 3 dni odide na ledenik pod Gangapurno, kjer se učijo ledeniške tehnike. Zopet povratek do šole in kmalu odhod pod vrhove Chulu, kjer je sneg. Po možnosti še vzpon na enega od vrhov, povratek v šolo, kjer so zadnji dan izpiti in vračanje v Kathmandu.