Obisk Dauphineje sem fantom predlagal, ker je to manj obiskano območje, ki geografsko zaključuje slavno verigo gora okrog »romarskega« Chamonixa. Dauphineja (La Meije, Ecrins, Pelvoux, Ailefroide ...) se ponaša z znatno mero avanture, ki od obiskovalca terja spoštljivo zbranost vse do vrnitve v oddaljeno dolino. Urnik žičnic zagotovo ne narekuje tempa, ker teh sodobnih pomagal tam skorajda ni. Edino žičnico smo zato uporabili le za olajšanje dostopa in bivakiranje prvega dne.

Tokrat smo od začetka brezsramno izkoristili lokalnega poznavalca Manuja Pellissierja, mojega prijatelja in soplezalca. Že v fazi priprav smo se zanašali predvsem nanj, saj nam je velikodušno pomagal z informacijami in uredil rezervacijo koče. Kasneje nam je osebno posredoval še vse potrebne napotke za izvedbo tridnevne ture.

Od doma smo odšli ob tretji uri zjutraj. To je na svoj način začinilo počutje na prvi turi. Presežkov energije ni bilo zaznati pri nikomer. Izbrali smo smeri, ki so se prilegale našemu počutju in neizoblikovanim pričakovanjem. Razmere v Rateau-ju so bile slabše kot smo si želeli - sneg je bil južen, skala pa krušljiva. Vse naveze je karakter plezarije na svoj način presenetil in terjal večjo mero prilagajanja kot smo sprva predvidevali. Sestop z vrha in dostop do koče Permentier je bil v južnem snegu zamuden. Razen naveze, ki je do koče prišla v drugi polovici noči, smo bili vsi popolnoma premočeni od podplatov do kolen.

Poživitveni dan na koči je bil ustrezna izbira, ker nam je počitek koristil, ta dan pa sneženo vreme res ni bilo naklonjeno plezanju. Sušili smo opremo, pregledovali vodniško literaturo in se pripravili za naslednji dan, ko se je občutno ohladilo.

Na La Meije smo splezali uglašeno. Podobno smo tudi sestopili in se zvečer skupaj veselili doživete ture, ki tudi tokrat ni minila brez nepredvidenih dramaturških vložkov. V treh dneh je vsak preplezal dve smeri, izmeril svoj trenutni alpski domet in se izdatno naužil negotovosti, ki pritičejo resnim goram s kompleksnimi dostopi in sestopi.



Naslednje jutro smo se poslovili od Manuja in se začeli brusiti za drugo polovico naše misije. Ker so bile razmere skorajda idealne za kombinirane smeri, smo se kljub očitni miselni utrujenosti odločili za obisk doline Ailefroide. Od tam je možno dostopiti do raznovrstnih zanimivih ciljev. Pustolovski značaj pogorja je poskrbel za spoštljiv pristop, pri nekaterih pa tudi za zasičenost s kombiniranim terenom in snegom.

Sledil je dan počitka, ki je blagodejno učinkoval na naše ambicije. Vsak po svoje se je pripravljal za nadaljnje aktivnosti. Izkazalo se je, da je tudi igranje namiznega tenisa lahko zelo sproščujoče in dobrodošlo za krepitev skupinskega duha. Alpske ture so naslednje jutro postale vprašljive, ker je vremenska napoved obetala slabše vreme kot dan pred tem. Z nasveti nam je pomagal moj znanec Murray Hamilton, ki živi v vasici Les Vigneaux nad Argentiere la Besse, kjer smo se nastanili. Po končni preverbi vremenske napovedi smo se hitro odločili, da gremo vsi plezat skalne smeri. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj je bilo ta dan hladno in oblačno z nekaj dežja. Plezali smo skalne smeri, v katerih je bila temperatura veliko bolj zimska, kot nam je sporočal datum na koledarju.

Sobota, 22. 6. 2013: Zgodaj zjutraj smo se iz Ljubljane odpravili proti Brianconu, natančneje v La Grave, kjer sta se nam pridružila Luka Lindič in Manu Pellissier. Od tam smo se z gondolo odpeljali na zgornjo postajo žičnice, kjer smo tudi prenočili, saj je bil bivak že zaseden.

Nedelja, 23. 6. 2013: Zbudimo se ob 2. uri in po zajtrku se odpravimo pod severno steno Rateau.  Marko Prezelj in Manu Pellissier sta se lotila smeri Charignon-Bogis (zadnji raztežaj po Cambon-Francou) in opravila prvo ponovitev. Luka Lindič in Luka Krajnc sta preplezala smer L' empire des sons, ki je v pravih zimskih razmerah predvsem ledna smer, tokrat pa sta morala pošteno orodjarit. Luka Stražar, Martin Žumer in Nejc Marčič smo prečili celoten greben Rateau, ki nas je prav tako zaposlil za skoraj cel dan.

Ponedeljek, 24. 6. 2013: Počitek, sušenje premočene opreme in priprava na naslednji vzpon. Na koči Promontoire je odlično poskrbljeno za plezalce, saj imajo vodničke za prav vse gore v okolici!

Torek, 25. 6. 2013: Zopet nas budilka zbudi »pre«zgodaj in po zajtrku smo se že vzpenjali nazaj na sedlo in naprej pod severno steno La Meije. Manu in Marko sta se zapodila v smer Nort Face Direct. Luka Lindič in Luka Krajnc sta zaplezala v smer Z cuoloir Direct, Martin Žumer, Luka Stražar in Nejc Marčič pa smo plezali Girod - Sandoz. Na vrhu smo se počakali in skupaj prečili greben, ki je precej lepši od sosednjega Rateauja. Sestopili smo v dolino in prenočili v La Grave.

Sreda, 26. 6. 2013: Manu nas zjutraj zapusti in akcijo nadaljujemo sami. Brez njega bi vse to težje izvedli! Dan počitka smo izkoristili za premestitev v sosednjo dolino Ailfroide, natančneje v kraj Pelvoux, ki je izhodišče za Barre des Ecrins in Ailfroide. Preostanek dneva smo preživeli mirno in počivali.

Četrtek, 27. 6. 2013: Pripravljali smo se za naslednji vzpon, a smo bili primorani spremeniti plane zaradi slabše vremenske napovedi. Zato smo dan preživeli na balvanih v okolici hostla.

Petek, 28. 6. 2013: Odpravimo se nazaj proti Brianconu. Preplezamo 300 m visok stolp Aiguillette du Lauzet. Luka Lindič in Marko Prezelj sta plezala smer Les beaux quartiers, ki se nahaja v levem delu stene. Luka Krajnc in Nejc Marčič sva jima delala družbo v sosednji smeri Davin route, ki sva jo v vrhnjem delu nekoliko olajšala in zavila v nekoliko lažji svet. Martin Žumer in Luka Stražar sta po treh raztežajih v bolj zahodni steni morala obrniti zaradi prehudega mraza. Zaradi razprodanega hostla za vikend smo se bili primorani preseliti. Nastanili smo se v hostlu Le Moulin Papillon.

Sobota, 29. 6. 2013: Luka Lindič in Marko se odpravita v steno Tete d'Aval in preplezata smer Rank Xerox (600 m, 7a). Ostali štirje pa smo plezali v bližnjem plezališču, ki je s posebno strukturo skale (apnenec) otežila plezanje že v lažjih smereh. Luka Krajnc je kljub temu na pogled preplezal najtežjo smer v plezališču (7b+/c).

Nedelja, 30. 6. 2013: Zjutraj se odpeljemo iz L´Argentiera in po osmih urah vožnje smo bili v Ljubljani. Z akcijo v Ecrins je vsak od nas pridobil lepo izkušnjo. Nekateri so uspeli v težjih smereh, drugi pa smo prvič plezali težje grebene in kljub poletnemu času naleteli na spomladansko-zimske razmere, ki so oteževale plezanje in nas tudi pošteno upočasnile. Tudi skala nas je nekoliko presenetila, saj ni bila takšna, kot smo jo vajeni v velikih stenah nad Chamonixom, včasih je spominjala na našo Široko peč.

MNENJA SMAROVCEV:

Martin Žumer: Odlična izbira, čisto novo območje in pa zanimivi regeneracijski dnevi.