četrtek, 1. avgust 2013, ob 0. uri
INTERVJU: Mina Markovič, Ne grem se psihoanalize, niti ne želim biti sama svoj terapevtPreberite si Sportalov intervju z Mino Markovič, najboljšo slovensko športno plezalko, aktualno evropsko podprvakinjo v težavnosti in srebrno z uvodne tekme svetovnega pokala v težavnostnem plezanju ter aktualno dvakratno skupno zmagovalko svetovnega pokala v težavnosti in kombinaciji, ki ga je pripravila Alenka Teran Košir/Sportal. Sportal: »Starši so prišli na trening, preverili, kaj se dogaja, in ugotovili, da je trening zame precej bolj varen kot vožnja čez tri ptujska križišča.« Mina Markovič o (ne)varnostih športnega plezanja.
Mina Markovič. Letnik 1987. Najboljša slovenska športna plezalka. Dekle z izrazito definiranimi mišicami rok in hrbtnega dela, z nalezljivim nasmehom in železno voljo. Bralci Sportala ste jo zaradi najnovejših športnih uspehov (naziv evropske podprvakinje v težavnostnem plezanju in 2. mesto na uvodni tekmi svetovnega pokala v težavnosti) kar dva tedna zaporedoma izbrali za športno osebnost tedna. 25-letna Ptujčanka, ki se je športnemu plezanju zapisala pri rosnih desetih letih, je v pogovoru za Sportal spregovorila o tem, zakaj so ostre besede trenerja, ki smo jim bili priča na treningu, na mestu, in ovrgla predpostavko, da je športno plezanje nevaren šport. Odgovorila je tudi na vprašanje, zakaj je zmaga Tine Maze novica, s katero se začenja osrednji dnevnik, in razmišljala o dopingu v svetu plezanja. Čeprav je eden od letošnjih vrhuncev leta - evropsko prvenstvo - že pod streho, se Mina Markovič v teh dneh vneto pripravlja na naslednjega. Olimpijske igre neolimpijskih športov z uradnim imenom Svetovne igre so namreč tik pred vrati.
Mina Markovič, foto Matej Povše
Na današnjem treningu je bilo slišati kar nekaj ostrih besed z ust vašega trenerja. Je to običajen del treninga?
(Smeh) Včasih je tako, včasih drugače. Če trener ne bi bil takšen, kakršen je, potem ne bi bilo nobenega napredka. Kadar piliva tehniko, pa je logično, da mora biti strog, saj sicer nič ne ostane v glavi. Je pa Roman (Krajnik - osebni trener Mine Markovič, op. a.) zelo odprta in prijazna oseba.
S kakšnimi nasveti lahko trener pomaga nekomu, ki je že na tako visokem nivoju, kot ste vi?
Trener je tisti, ki stoji za teboj, ki popravlja malenkosti v tehniki, opozarja na luknje, pri katerih so sotekmovalci boljši in pri plezanju porabljajo manj moči. Uči te prepoznavati rešitve v smereh, ki jih sam ne bi opazil. Tako mi ni treba skrbeti za ciklizacijo treninga, saj on točno ve, kdaj moram biti v formi, kako mora tempirati trening, da bom v pravem trenutku v najboljši formi, ve, kdaj sem utrujena in kdaj mi lahko naloži več, spremlja svetovne trende, v katere predvideva, da mu bodo sledili stil in težavnost smeri, in temu prilagodi trening. Na treningu se tako pripravljam na takšno smer, za katero predvideva, da me bo čakala na tekmi.
Kaj pa psihični vidik? Ali trener ve, kdaj je lahko oster in do kakšne mere?
Ve, ve. Nima smisla, da bi nas kar naprej nosil po rokah. Se zgodi, da reče, da sem v formi, da sem maksimalno pripravljena, medtem ko o določenih zadevah nimam pojma. Včasih je zelo neposreden, včasih ne, ni pa vedno tako strog, kot je bil danes.
Sezona v težavnostnem plezanju se je s tekmo za SP začela 13. julija. Kako je s sezono, se sploh kdaj konča?
Sezona se konča decembra, že januarja pa začnemo trenirati na polno. Od sredine marca do avgusta so tekme v balvanih, sredi maja začnemo priprave na težavnost.
Kakšna je razlika med balvanskim in težavnostnim plezanjem?
Balvani so krajša, bolj koncentrirana zadeva. Stene so visoke do štirih metrov ali štirih metrov in pol. Na tekmi je pet balvanov, na voljo pa imamo več poskusov. Poudarek je na moči, eksplozivnosti, lahko bi mu rekla šprint z ovirami, medtem ko težavnost temelji na vzdržljivosti in imaš le en poskus. Ko padeš, padeš, in je vsega konec.
Mina Markovič, foto Matej Povše
Kakšno vlogo pri športnem plezanju igrajo leta in izkušnje? Je za športnega plezalca večja prednost mladost, svojeglavnost, neustrašnost ali izkušenost, ki pride z leti?
Ko sem pred leti s 16 leti vstopila v člansko vrsto, so bile 18-letnice najstarejše v finalu. Takrat je bil pravi bum mladih deklet, medtem ko je zadnja leta v vrhu moja generacija. Dekleta od 23 do 27 let. Za današnje smeri potrebuješ več izkušenj, zato imajo prednost bolj zreli plezalci. Všeč mi je, da se je ta meja dvignila, saj smo že nevarno približevali trendom iz gimnastike, ko bi v svetovnem pokalu lahko zmagovale trinajstletnice.
Kakšne omejitve imate zaradi kariere v vsakdanjem življenju? Predvidevam, da vam posebna skrb za roke, prste ne uide.
Hm, kaj pa vem, morda le na to, da pred tekmo ne obiskujem savne ali bazena, saj zmehča kožo in zbije tonus. Pomembno je, da izvajam raztezne vaje, tečem, poskrbim za regeneracijo. Seveda pa mislim, da o raznoraznih zabavah na tem nivoju nima smisla izgubljati besed. Vsakomur je jasno, da moramo prakticirati zdrav način življenja. Prehrana, pravilni ritem spanja in podobno.
Če se v luči zadnjih dopinških škandalov naveževa tudi na to temo. Kako prisoten je doping v plezanju oziroma kako bi sploh lahko pomagal plezalcu?
Tega podatka ne poznam, niti ne vem, kako bi lahko plezalcu pomagal. Smo pa plezalci stalno na voljo za kontrole dopinga. Plezanje je del sistema ADAMS, kar pomeni, da nas lahko preverjajo kadarkoli.
Pridejo tudi na dom?
Ja, lani decembra so me obiskali dvakrat.
 Pozvonijo in prosijo za vzorec urina?
Ja, zjutraj ob 8. uri so me dobili na vratih (smeh). Na tekmovanju pa vedno testirajo zmagovalca in enega naključno.
Sami pravite, da športno plezanje ni nevaren šport, kar kot laik težko sprejmem, pa vseeno. Kako so se vaši starši odzvali na novico, da se boste posvetili plezanju?
Zakaj bi bil nevaren? Starši so prišli na trening, preverili, kaj se dogaja, in ugotovili, da je trening zame precej bolj varen kot vožnja čez tri ptujska križišča. Vožnja z avtom je precej bolj rizična kot plezanje. Saj smo vedno zavarovani.
Na današnjem treningu niste bili.
Ja, ampak danes sem plezala le na višini do štirih metrov, poleg tega so bile spodaj blazine, ki jih redno preverjamo, sicer dodamo še dodatno blazino. Nič se ti ne more zgoditi.
Kadar plezamo po veliki steni, so na vsaka dva metra nameščena varovala, in če pride do padca, recimo da padeš pred drugim varovalom, padeš največ od 3 do 4 metre v globino oziroma poletiš po zraku. To je največ, kar se ti lahko zgodi. Če si normalno pripet, če te spodaj nekdo varuje in če vpenjaš komplete, kot je treba, boš letel le toliko, in še tega se sčasoma privadiš. Vse je testirano na par ton, mi pa imamo le 50 kil, tako da je res varno.
Ampak običajno si predstavljamo, da je športno plezanje le korak stran od prostega plezanja po naravni steni. Tam pa se, kot vemo, dogajajo tudi nesreče s tragičnim izidom.
Obstajajo plezališča, ki so ravno tako zavarovana, drugo pa je, če greš plezat sam, brez vrvi. Dejstvo je, da bodo vedno obstajali posamezniki, ki bodo iskali večji izziv in adrenalin, prav tako kot bodo vedno taki, ki bodo po avtocesti vozili 200 kilometrov na uro v napačno smer, pa še to ne pomeni, da je avtocesta zato nevarna.
Trenutno ste absolventka psihologije. Vam znanje iz psihologije lahko pomaga pri psihološki pripravi ali gre za povsem drugačne vrste znanj?
Delno ja in delno ne. Pomaga ti, da bolje spoznaš samega sebe. Lažje potegneš vzporednice med teorijo in tem, kar se ti dogaja v praksi, in lažje ugotoviš, v katero smer bi šel lahko tvoj razvoj in katere poteze bi veljalo potegniti. Ne grem pa se psihoanalize niti ne želim biti sama svoj terapevt.
Boste psihologijo spremenili v svoj poklic?
Najprej sem razmišljala, da bi se podala v povsem druge vode, zdaj pa se vedno bolj nagibam k temu, da bi ostala v plezalskih krogih oziroma da bi plezanje in psihologijo skušala združiti v eno kombinacijo. Mislim, da bo to mogoče.
Študij psihologije je bil od nekdaj rezerviran le za vrhunske dijake. Se motim, če sklepam, da ste bili v srednji šoli odličnjakinja?
Res sem bila. Vedno sem imela delovne navade, ni mi bilo težko sesti za knjigo in se posvetiti učenju. Je pa dejstvo, da sem z usklajenim urnikom imela še več časa kot prej. Zavedala sem se, da moram najprej dokončati nalogo, obnoviti snov, nato se lahko v miru odpravim na trening. Plezanje mi je bilo dodatna motivacija, da sem bolj potrudila tudi v šoli.
Mina Markovič, foto Matej Povše
Kako bi ocenli priljubljenost športnega plezanja v Sloveniji oziroma kako gledate na svojevrstni fenomen nekaterih športnih disciplin? Če Tina Maze zmaga na svetovnem pokalu, je to prva in glavna novica v osrednjem dnevniku, tako na nacionalni kot tudi na komercialni televiziji, ko vi postanete svetovna prvakinja, to omenijo v športnem delu. No, morda z njim celo začnejo športni del dnevnika.
Tudi športnega dela verjetno ne.
Zakaj mislite, da je tako?
Velik minus je že to, da plezanje ni olimpijski šport, da ni televizijskih prenosov tekem in da se o nas ne piše v medijih. V preteklih letih se je premalo delalo na medijski prepoznavnosti, čeprav smo imeli od Martine Čufar in Natalije Gros naprej zelo dobre rezultate. Zadnja leta se precej vlaga v to, so pa to še vedno le začetki. Če ljudem ni v krvi, jim vsi, tudi novinarji, posvečajo manj pozornosti. Mislim pa, da je sama priljubljenost med ljudmi vedno boljša.
Kako blizu je športno plezanje temu, da postane del olimpijskih iger?
Za leto 2020 smo bili med osmerico kandidatov, žal pa smo v boju za prva tri mesta izpadli. Menda imamo za 2040 naslednjo priložnost.
Kolikšno finančno injekcijo prinaša zmaga na tekmi za svetovni pokal?
Za zmago dobiš 3000 tisoč evrov, minus davek, za 6. mesto pa 150 evrov. Če si recimo na vseh sedmih tekmah svetovnega pokala uvrščen med šest najboljših, s tem ne zaslužiš niti za letalsko karto za Kitajsko.
Mina Markovič, foto Matej Povše
Kakšna je pomoč države?
Država nam pomaga s kritjem stroškov nastopanja na tekmah, bivanja, štartnin in prevoza na tekme.
Kako ste zadovoljni z letošnjim začetkom v težavnosti? Drugo mesto na prvi tekmi za svetovni pokal in drugo mesto na evropskem prvenstvu.
V redu, ni bil pa popoln začetek. Glede na trening in pripravljenost bi bilo lahko bolje. Bile so manjše napakice, ki jih moram odpraviti, izbrisati. Vem, da sem si na evropskem prvenstvu zadala preveč, ustvarila pritisk in visoka pričakovanja. Vedela sem, da sem odlično pripravljena, sem pa plezala z rezervo in pod pritiskom. Ni bilo tiste fluidnosti kot sicer.
Na prvi tekmi za svetovni pokal sem vse do finala izvrstno izpeljala, potem pa mi je zdrsnilo na zadnjih dveh oprimkih. Ni mi zmanjkalo moči, ampak me je kar odpeljalo.
Kaj pričakujete od svetovnih iger? Kako visoko kotirajo pri vas?
Svetovne igre so na nek način olimpijske igre za neolimpijske športe. Na sporedu so vsake štiri leta in imajo zelo stroge pogoje za kvalifikacijo. Za plezalce je bila to dolga leta edina možnost, da si sploh lahko prebil svetovni razred. Ciljam pa na stopničke oziroma najvišja mesta.
Je to vrhunec sezone?
Zame je bilo evropsko prvenstvo, za druge pa težko rečem.
Vir: Sportal, Alenka Teran Košir
|
|
