Klasika v TTS - 31. Transcavallo s slovensko udeležbo
Minuli vikend, 22.-23. februarja, je nad italijansko vasico Tambre potekala že 31. izvedba znane klasikeTranscavallo. Letos je tekmovanje potekalo v parih, in sicer v dveh etapah, tekmovalci pa so lahko nastopili tudi samo na nedeljski, daljši trasi.
Turni.si: Na dvodnevni tekmi so nastopili trije slovenski tekmovalci (vsi TSK Olimpik) - Nejc Kuhar je tekmoval v paru z italijanskim kolegom Filippom Beccarijem, Matija in Špela Zupan pa sta nastopila v mešani dvojici. V nedeljo se jim je pridružil še en par tekmovalcev, skupaj sta nastopila Janez Velikanje in Igor Kalan (oba TSK Olimpik).
Tekmovalna dneva se nista razlikovala le po dolžini, prva etapa 1450 višinskih metrov v treh vzponih, druga 2200 višincev v petih vzponih, pač pa še bolj po vremenskih razmerah. Sobotno etapo je zaznamovalo močno sneženje z vetrom, ki je na grebenu dosegal sunke 100 km/h, v nedeljo se je veter umaknil soncu in razgledom brez oblakov. Zmagovalna para v skupnem seštevku sta postala Antonioli/ Reichegger, v ženski konkurenci pa Martinelli/ Pedranzini.
Na obeh etapah sta odlično nastopila Nejc Kuhar in Filippo Beccari, prvo sta končala na 4., drugo pa na 5. mestu, tri sekunde za četrouvrščenim parom. S prve etape sta sicer imela pred njima minuto prednosti, a sta se tekmovalca pritožila, ker v zadnjih metrih Beccari ni imel obeh smuči pripetih na nahrbtniku. Tako sta Kuhar-Beccari dobila minuto pribitka in v skupnem seštevku končala na 5. mestu, brez kazenske minute bi bila mesto višje. Več o njunem nastopu je Nejc napisal na svoji spletni strani.
Na 31. izvedbi tekme Transcavallo, foto D. Kristanc
VIDEO 1. etapa
Igor Kalan: »Ne vem, kje bi začel. Vožnja do Tambra odlična, prijava tudi, vreme enkratno brez oblačka, pokrajina odeta v novo belino. Pridemo na štartni prostor, tekmovalcev mrgoli, vsi so videti prekleto našpičeni. Štart preložijo za 20 min. Napovedovalec začne odštevati zadnjo minuto ob bučni glasbi. Pok in tekmovalci se poženemo, peš proti hribom. Z Jonom štartava odlično, sva vseskozi nekje na polovici vseh, tempo po cesti odličen, psi drsijo, prvi trije vzponi so opravljeni v zavidljivem tempu, na pijačo in hrano niti ne pomislim. Začneva četrti vzpon, tempo še vedno kot prej, ko prideva ven iz gozdne meje v trenutku moj tempo pade na ničlo. Počitek, ekipe naju prehitevajo, od zadaj slišim Matija, ki se mi nekaj dere. Očitno sem se zaletel v maratonski zid. Jon me pripne na elastiko, komaj se premikam, Matija in Špela v trenutku zgineta z vidnega polja, nekako prismučam do zadnjega vzpona. Kalvarija se začne, na trenutke tudi elastika ne pomaga, končno le cilj. Kljub izkušnji z zidom vseeno zadovoljstvo v cilju smeh, hrana. Hvala Jonu za vleko, Boniju pa za tisto izjavo, ki jo je večkrat izrekel na poti proti domu. ‘Upam, da si iz tega kaj potegnu.' Hvala tudi Križaju za vožnjo, ki je do zdaj mislil samo na kolesa, ko pa je videl tekmo, se ni mogel načuditi, da je turno tekmovanje boljše kot kolesarska dirka.«
