PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

torek, 1. april 2014, ob 0. uri Tekma v težavnosti za regionalni pokal iRCC v Trbižu Tretja tekma v težavnostnem plezanju pokala iRCC v Trbižu, 23. marca 2014, je znova pokazala, da so si obiskovalci v petih letih oblikovali predstavo, kje lahko pričakujejo največ plezalskih užitkov. V Trbiž je prišlo opazno manj plezalcev kot v Hermagor ali Radovljico. Po svoje je to zanimivo, saj imajo ravno v Trbižu verjetno najboljše pogoje za organizacijo. Hala je ogromna, stena je velika ... Ravno tako ni problema pri zagnanosti posameznikov. Vodja projekta Stefano se organizaciji zelo posveti, kar se vidi tudi pri njegovi samokritičnosti. Uspel mu je pripeljati vrhunskega postavljavca smeri, ki postavlja tudi tekmo v Arcu. Poskrbeli so za gostinsko ponudbo, ki si jo v Sloveniji zaradi birokratskih predpisov ne moremo niti zamisliti. Ampak kljub vsemu so bili občutki udeležencev te tekme precej deljeni. Tole poročilo nikakor ni kritika - je razmišljanje o tem, kaj lahko popravimo, da bomo v naslednje leto vsi še bolj zadovoljni. Mnogokrat sem se verjetno že zameril vrhunskim postavljavcem smeri za odrasle, ko sem jim povedal, da pri otrocih pač nimajo občutka. Sam v tem ne vidim nič nenavadnega. Če si odrasel in se dnevno ne ukvarjaš  z najmlajšimi plezalci, je zelo težko uganiti, kako se lotiti priprave smeri za tako pisano druščino kot se zbere na pokalu iRCC. Še vedno trdim, da za te otroke najboljše smeri postavijo otroški trenerji, ki s temi otroki dnevno delajo. Tako se je v Trbižu zgodilo, da je kar 19 deklet splezalo do vrha obe kvalifikacijski smeri. Kvota za finale je 8. Ker je organizator ocenil, da bo zašel v časovno stisko, je še skrajšal že tako prekratke časovne omejitve za finale in pač upošteval IFSC pravilo, da čas odloča o zmagovalcu. Mnenje večine udeležencev je popolnoma enako mojemu. To je brca v prazno. Hitrostno plezanje naj se gre, kdor se hoče, težavnostno plezanje pa bi moralo še vedno pokazati, kdo je najboljši plezalec. Da bi se izognili nadaljnjim tovrstnim zapletom, je ekipa zadolžena za postavljanje smeri iz že postavljenih smeri odstranila nekaj oprimkov. Nisem strokovnjak za postavljanje smeri in ne vem, kako se taka poteza obnese pri odraslih - pri otrocih je to pomenilo, da so trije veliki prišli čez en dolg gib, vsi ostali pa so na njem padli.  Zopet smo imeli celo množico finalistov.  Prav posrečeno naključje je bilo, da sem to smer sodil ravno jaz. Bilo je namreč kar nekaj poskusov prepričevanja, da so bile opazne določene razlike med tekmovalci in da bi se jih dalo »na nek način« razdeliti.  Sam sem v tej skupini testiral sojenja brez upoštevanja plusov (IFSC predvideva plus za plezalca, ki je svojim gibanjem v pravi smeri dokazal, da zmore nekaj več kot tisti, ki oprimek le kontrolira), saj v pokalu iRCC naslednje plusov ne bo več. Tako sem se osebno prepričal, kako nesmiseln ta plus je. Vsaj desetkrat sem prebral IFSC pravilo o tem, kaj mora tekmovalec narediti, da dobi plus in pri vsakem branju mi je bilo bolj jasno, da je to še najbolj podobno dosojanju enajstmetrovke v nogometu. Zlahka jo dosodiš nekomu, ki se zvija, kot da mu manjka pol noge in se zraven še primerno dere (pa čeprav se ga ni nihče dotaknil) kot pa nekomu, ki jo je resno skupil, je pa slab »blefer«. Res ne vem, zakaj bi plezalca na koncu z močmi silili, da se še nekaj meče po steni in pri tem tvega morebitno poškodbo. Če oceni, da ni pogojev, da doseže naslednji oprimek, je verjetno pametneje, da varno in kontrolirano pade. V končni fazi iščemo najboljšega plezalca in ne najboljšega »bleferja« med plezalci. Zaključek tekmovanja v starejših kategorijah je bil mnogo bolj spodbuden. Smeri so bile zanimive in selektivne. Imeli pa smo srečo, da smo v živo videli, kako je videti plezanje v smeri, postavljeni v eni barvi  med drugimi smermi, če imaš barvno slepoto.  Prijatelji iz publike so plezalcu vpili, kaj sme in česa ne sme, obenem pa ves čas pogledovali proti meni, če je to dovoljeno. Pri tem je jasno pohodil tudi nekaj oprimkov druge barve. Glede tega smo dobili pritožbo, ki pa je bila ob predstavitvi dejstva o barvni slepoti umaknjena.  Ta plezalec bo v sistemu dobil opombo o barvni slepoti in vsak organizator pokala iRCC bo dobil opozorilo, da morajo biti smeri postavljene tako, da bo lahko normalno plezal. Žal moram vse udeležence te tekme opozoriti na še eno posebnost. Lani je zmanjkal en dober telefon, letos pa telefon in i-pad. Kot sem zadnje čase že večkrat zapisal, so tudi v plezalski srenji nekateri, ki jim poštenje ni ravno prva prioriteta. Škoda. Naslednja tekma pokala iRCC bo 6. aprila v Zagrebu. Organizatorji so najavili, da bodo  raje izvedli superfinalne nastope, kot da bi o najvišjih mestih odločal čas. Glede na odzive v Trbižu je morda to napoved  spremembe pravil  iRCC, s katerimi bi v težavnosti ukinili merjenje časa vsaj v finalnih nastopih. Rezultati >>> Še več fotografij >>> Pavel Škofic Vse foto arhiv organizatorja

https://pzs.si/novice.php?pid=9178 23. 11. 2024