PZS: 60 let Koče na Hleviški planini nad Idrijo

sreda, 9. september 2015, ob 8.30 uri, ogledov: 6364

60 let Koče na Hleviški planini nad Idrijo

Koče \|
Gospodarska komisija \|
Planinsko društvo Idrija \|

Objavil(a): Manca Ogrin
	Petega septembra 2015 je hleviška koča slavila svoj 60. rojstni dan. Koča je priljubljena planinska postojanka na stičišču mnogih poti, ki na Hleviške planine (908 m) pripeljejo iz Idrije in okolice, je točka na Idrijsko-Cerkljanski in Slovenski planinski poti ter postaja Vie Alpine. Slavja se je udeležilo mnogo ljudi dobre volje od blizu in daleč; planinci, rekreativci, ljubitelji narave in drugi gostje, ki so se odzvali vabilu PD Idrija.
Še posebej smo bili veseli župana Občine Idrija Bojana Severja, dolgoletnega poslanca v državnem zboru in velikega podpornika koče Sama Bevka, predstavnikov sosednjih planinskih društev, nekdanjih predsednikov Planinskega društva Idrija in nekdanjih oskrbnikov koče. S svojim obiskom nas je počastil tudi predsednik Planinske zveze Slovenije Bojan Rotovnik. Koča na Hleviški planini je bila zgrajena v letih po 2. svetovni vojni, predvsem s prostovoljnim delom in ob pomoči takratnega Rudnika in Gozdnega gospodarstva Idrija. Pripravljalna dela so se začela leta 1952, gradnja pa leto pozneje. Do zemljišča, ki ga je z lastnimi sredstvi kupilo Planinsko društvo Idrija, je vodila le steza, zato so gozdarji napeljali ročno žičnico z najbližje ceste, katere vitel so morali vrteti štirje možje, veliko potrebnega materiala pa je bilo znošenega kar na ramenih. Gozdno gospodarstvo je odstopilo les, ki so ga posekali sami planinci, zidake in strešnike pa so prenesli iz med vojno porušene bližnje hiše. Skupaj je bilo v dveh letih opravljenih več kot 5.000 prostovoljnih ur in koča je bila slavnostno odprta 19. junija 1955 ob prisotnosti več kot tisoč obiskovalcev. Obiskovalci so planinski dom takoj vzeli za svojega. Sosed Viki Čar je skrbel za dostavo hrane, pijače in drugih potrebščin. Da je bila oskrba lažja, so v društvu kupili istrskega oslička. Iz kronike Janeza Jerama, ki je bil ob gradnji koče predsednik PD Idrija, izvemo, kako je bil ta vodljiv. Nekoč mu je Viki v dolini na hrbet naložil orodje in osel jo je hitro, kot po navadi sam, ucvrl proti koči. Ko se je vrnil, mu je Viki želel naložiti nov tovor, vendar mu osel tega ni dovolil, le počasi je korakal nazaj proti Hlevišam. Končno se je vdal tudi Viki in krenil za njim. Na polovici poti ga je osliček počakal ob tovoru, ki ga je prej izgubil. Viki mu je ga je spet naložil in dostava je spet normalno stekla. Nekdanji in sedanji predsedniki: Brane Vidmar, Nace Breitenberger, Irena Laharnar, Bojan Rotovnik, Marjan Rupnik in Zoran More (foto Anka Vončina) Prvo prenovo je koča doživela po dobrih dvajsetih letih. Izboljšana je bila dovozna pot, povečano zajetje za vodo, izvedena je bila elektrifikacija. Dela so se nadaljevala tudi v 21. stoletju. Med letoma 2000 in 2014 je bila izvedena celotna prenova. V tem času so se prizidali prostori za sanitarije, v celoti prenovila kuhinja, jedilnica, spalnice in nabavilo se je novo pohištvo. Uredilo se je tudi vodno zajetje in greznica, kot so zahtevali takratni predpisi. Zamenjana je bila strešna kritina, nameščen je bil strelovodni sistem, v pritličju so bila vstavljena nova okna, ter obnovljena fasada z novo izolacijo. Namesto stare drvarnice je zrasla precej večja nova, v kateri je prostora tudi za traktor ali oskrbnikov avto. Precej truda je bilo vloženega v ureditev okolice koče, vse z namenom, da bi se gostje počutili čim prijetnejše. Vse to ne bi bilo mogoče brez dobrih gospodarjev, predsednikov društva, oskrbnikov, odbornikov, aktivnih članov in brez prostovoljnega dela več stotin podpornikov. Gotovo pa sta v vseh teh letih najzaslužnejša izjemno prizadevni v 22-letnem predsednikovanju PD Idrija, danes starosta idrijskega planinstva, Marjan Rupnik in dolgoletni predsednik, danes gospodar koče, Zoran More. Oba poudarjata, da za pravo stvar s pravo podporo lokalnega okolja ni nič težko. Vedno so se našli dobri ljudje, ki so poprijeli za vsako delo. Ni bilo leta, da v koči ali okrog nje ne bi vsaj nekaj postorili, čeprav le malo, saj so se vse investicije izvajale večinoma s sredstvi planinskega društva. Pomagala je tudi lokalna skupnost – Občina Idrija, sponzorji in donatorji. In pred nami so spet nove investicije. Po sodobnih standardih moramo urediti čistilno napravo, morda povečati število ležišč ... Za planince vreme vedno je, tudi preteklo soboto je bilo kljub mokrim vložkom tako. Praznovanje je potekalo v prijetnem vzdušju. Nemalo nas je prisluhnilo pohvalnim in vzpodbudnim besedam govornikov, nastopu Kanomeljskih punc in duu Milan in Dare. Poslikali smo si lahko svojo majico, predpasnik ali prtiček, kupili majice, planinsko literaturo in medene dobrote, spoznavali delovanje Gorske reševalne službe in alpinistov, si ogledali razstavo o življenju koče, poskusili dobrote iz kuhinje in zaplesali. Naši koči želimo še na mnoga leta, naj nas še naprej druži v solidarnosti in prostovoljstvu. Anka Vončina