Bil je prav navaden taborni dan, čeravno smo mu rekli »narobe dan«. Obrnjena majica, hlače na glavi, tu in tam kakšen pootročen vodnik, vse skupaj že videno in malce obrabljeno. Pa še slabo vreme nas je sililo, da smo gulili mize starega kontejnerja v Logarski dolini in se igrali osla na sto načinov. Prav ušivo. Nekateri so v palerinah tekali sem ter tja, drugi so se skrivali po šotorih. Tu in tam je kakšen vodnik skrivaj bral časopis pod mizo, ostali pa so srkali mrzlo kavo. A turobno vzdušje hipoma prekine presenečenje. V jedilnico priteče Nejc za njim pa prisopiha še Uroš. Vse oči so uprte vanju. Uroš začne s sila resnim, a vseeno navdušenim glasom: »A vam je dosti dolgcajta?« Mi se spogledamo in sprva začudeno izdahnemo svoj »Da.« Nato lonček pristavi še Nejc: »A bi šli na bazen?« Sedaj že v celi evforiji vsi ponorimo »Ja, gremo!« Vzdušje je kar na enkrat čisto divje. Matjaž je tako neumorno skakal po mizi in krilil z rokami, da je pristal v Petrinem naročju, Eva pa je kot vedno že stala na vratih, da gre raztrobit novico po celem taboru. Uroš nas je jezno pogledal in pritisnil prst k ustnicam: »Ampak ...« No, ta stavek ni vzbujal optimizma. Vsi smo si pomislili, da gre za neko foro in da, kot vedno, ne bomo šli nikamor. Nato pa Nejc na naše presenečenje nadaljuje: »Pomagati nama morate, da prevzameva kontrolo nad taborom ...« No, tega pa nihče od nas ni pričakoval.
Prevzeti tabor! Seveda smo bili vsi takoj za akcijo. Cvetke iz tretjega razreda so na hitro narisale nekaj risbic in nato šle po vodnico Urško, pod pretvezo, da ji morajo to pokazati. Ko je vstopila v jedilnico, so nanjo planili fantje in jo zvezali s prusiki. Zaradi našega navdušenja se ni kaj dosti upirala in je kmalu obsedela ob glavni mizi. Počasi je dobivala družbo. Ob njej so obsedeli še Marko, Boštjan, vodja tabora Mojca in nazadnje še največji med vodniki Pero. Zanj so fantje porabili kar cel vodniški štrik, da so ga navili okoli in okoli njegovih okončin. Najprej se je malo upiral, potem pa smo mu prinesli časopis in je dal mir. Dopoldan se je hitro prevešal h kosilu in zazvonil je kuharski zvonec. Mojca je sedaj precej resno pogledala Uroša in rekla: »Zdaj pa dovolj!« Vendar pa se ta na naše veselje ni vdal in je, kot je obljubil, zahteval: »Pred izpustitvijo nam morate obljubiti avtobus, ki nas bo popoldan odpeljal na kopanje v Kamnik ...« Mojca je z nasmeškom na vse pristala in začeli smo odvezovati vodnike, Peter pa je svoj štrik kar slekel s sebe ... Kasneje smo izvedeli, da je bilo kopanje že itak v programu, ampak vseeno so se ob prihodu na avtobusno postajo kar vrstile zgodbe o tem, kako smo »prevzeli tabor za en dan«. Starši, ki so s hudomušnimi nasmeški požirali pripovedi svojih otrok, se kar niso mogli načuditi, ena od mater pa se je le opogumila in svojo hčerko vprašala: »Kako prevzeli? Mar nista Nejc in Uroš bila člana vodstva?« Ona pa ji je v evforiji odvrnila: »Mama ti to ne razumeš, ona dva nista kot ostali, ona dva sta mlajša, ona dva sta ...«
»Mladinska voditelja« - tako bi se zaključil stavek deklice, če bi Mladinska komisija PZS tedaj že premogla program tega neformalnega izobraževanja. A bolje pozno kot nikoli. Program izobraževanja se bo letos odvijal že petič in je namenjen mladim od 16. leta starosti (končan prvi letnik srednje šole)*.
*Izjemoma se lahko programa udeležijo mladostniki s končano osnovno šolo pod pogojem, da svoj interes za udeležbo izkažejo z motivacijskim pismom (o sprejemu na seminar bo nato odločalo vodstvo tečaja).
RAZPIS ZA LETOŠNJI PROGRAM s PRIJAVNICO: TUKAJ.
Opomba bralcem zgodbe: Zgodba morda ni izmišljena, ujemanje oseb z resničnimi v tem primeru ni naključno.
 |
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih