SPOROČILA ZA MEDIJE  

Spoštovane novinarke in novinarji!

Oktobra 1975 je slovenska alpinistična odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja po prvenstveni smeri preplezala južno steno 8463 metrov visokega Makaluja in s tem dosežkom postavila Slovenijo ob bok himalajskim velesilam, saj je bila to šele tretja preplezana stena v Himalaji. Leta 1977 sta vrh Gašerbruma I (8068 m), drugega slovenskega osemtisočaka, dosegla Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta 13. maja 1979 kot prva Slovenca stopila tudi na najvišjo goro sveta - Everest. Dva dni pozneje so vrh dosegli še Slovenec Stane Belak - Šrauf, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, Nepalec Ang Phu. Na 8848 metrov visoki vrh se je do danes povzpelo 18 Slovencev, ki imamo na Everest tri različne preplezane smeri, od tega eno prvenstveno smer, ženski vzpon, vzpon brez uporabe dodatnega kisika in prvi smučarski spust z vrha, kar Slovenijo uvršča v sam vrh himalajskih velesil.

"Od 13. 5. je na zemljevidu najvišje gore sveta začrtana nova - peta smer in Jugoslovani smo četrta država, ki ji je tak podvig uspel," je pred 40 leti zapisal vodja odprave Everest 1979 Tone Škarja. "Zahodni greben se začne s sedla Lho La, ki je iz Tibeta lahko dosegljivo, a politično nedostopno, na nepalsko stran pa pada s 700 metrov visoko steno. Po odgovor, ali je za odpravo logistično sploh preplezljiva, smo leta 1978 poslali izvidnico. Ugotovitev je možnost potrdila, a za prenos šestih ton opreme na sedlo smo skonstruirali 200 metrov dolgo ročno žičnico čez zgornji previsni del stene. Zahtevnost je smer pokazala kar sama po sebi že z raznolikostjo. Najprej 700 metrov težke skalne stene, nato 1200 metrov ledne, v spodnjem delu s skalnimi odseki, nato tri kilometre dolgega grebena, ki se dvigne le za dobrih 200 metrov, je pa izpostavljen orkanskim vetrovom, pa še dobrih 1300 metrov visoka vršna piramida težkega skalnega (najvišja peta stopnja na svetu) in zmernega lednega plezanja," danes opiše veliki strateg ne le slovenskega, ampak tudi svetovnega himalajizma. 

Največji svetovni himalajski poznavalci so enotnega mnenja, da je slovenska - takrat še jugoslovanska - smer na Everest najtežja od enajstih, do danes preplezanih na najvišjo goro sveta. Leta 1984 so jo uspeli ponoviti le Bolgari, a je pri vrnitvi po grebenu umrl njihov vodja, Poljaki so jo preplezali do zahodne rame in nato sledili ameriški smeri, medtem ko drugih uspešnih ponovitev ni bilo, poskusov pa vsaj 20. "Pokazalo se je, kaj zmore skupina dobrih in složnih alpinistov, kjer je združevalna točka cilj, torej smer do vrha. Pokazalo pa se je tudi, da neznanje medijev o skupnem delovanju izpostavi samo zmagovalce, čeprav bi bil zmagovalec v drugih okoliščinah lahko vsak. Cilj vseh je bila nova smer do vrha gore in vsak je veliko prispeval. Kljub vsemu smo uspeli še pri več odpravah in tudi tiste z več člani so imele priložnost plezati alpsko in dosegati osebne cilje - npr. Šišapangma, Jalung Kang in Kangčendzenga, Anapurna, gore v Tibetu, če govorimo le o prvenstvenih smereh," oriše Škarja, o trenutnih izzivih alpinizma pa pove: "Današnji generaciji ustrezajo cilji, ki zahtevajo vrhunsko plezanje v ledu in skali, ustrezno dobri kondiciji in modernemu plezalnemu orodju, kot so Gašerbrum IV, Šivling, Čomolenco."