NOVICE  

Andrej Brvar je bil predsednik planinske organizacije med leti 1989 in 2001. Od 1983 do 1985 je opravljal funkcijo podpredsednika PZS, od 1985 do 1987 vodil Izvršni odbor PZS. Pri Planinskem društvu Ljubljana Matica je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja aktiven v odseku za Gorsko stražo, nato pa v mladinskem odseku kot načelnik in član Upravnega odbora planinskega društva. Med leti 1975-77 ter 1979-81 je bil načelnik Mladinske komisije. Od leta 2010 je na čelu Nadzornega odbora PZS. Diplomiral je leta 1978 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani z diplomsko nalogo Dinamika snežnih plazov, zaradi česar je nekaj časa deloval tudi v podkomisiji za plazove pri Gorski reševalni službi.

Vsekakor je želja več kot realizacije. Posli so me v zadnjih desetletjih tako okupirali, da so prihajali na vrsto gorniški cilji, ki se jih je praviloma dalo spraviti pod streho v pol dneva. Ker pa poleg hoje rad tudi kolesarim, so cilji na ljubljanski mladinski krožni poti, v Polhograjskih Dolomitih in Škofjeloškem hribovju pogosto doseženi na dveh kolesih. Res pa je tudi, da sedaj cilje precej bolj svobodno izbiram kot v času opravljanja vodilnih funkcij. Takrat so največkrat moje cilje določale razne prireditve in proslave planinskih društev.
 

Nerad delim ocene, kdaj je bilo boljše, čeprav prihajam v leta, ko me včasih zanese v nostalgijo. Zavedam se, da ima vsako obdobje svoje značilnosti in posebnosti. Vsekakor smo v bivši državi živeli v družbenem redu, ki je interes družbe postavljal pred interese posameznika. Tedaj je bila tudi Planinska zveza dejansko na čelu planinskih organizacij. Čeravno ne formalno, je bila takratna vloga PZS dejansko blizu vlogi nekdanjega SPD. Zaveze, ki so jih sprejemali organi PZS, so planinska društva bolj ali manj uresničevala.

Potem smo se čez noč z novimi družbenimi spremembami znašli v okolju, ki postavlja v ospredje interes posameznika. Na vseh področjih je prišla do izraza specializacija. Strokovnost je pridobila. Tisti posamezniki, ki so hoteli in zmogli, so se izstrelili v svetovne špice. Poglejmo le dosežke športnih plezalcev in alpinistov. A individualizacija je povzročila, da se je planinska organizacija razdrobila. Danes imamo nekajkrat več planinskih društev kot pred dvajsetimi leti, članov pa ni nič več. Razen nekaj desetin so se planinska društva spremenila v klube, ki izvajajo program le za zadovoljevanje interesov svojih članov, manj pa za širjenje in razvoj planinstva v okolju, v katerem delujejo.
 

Na deklarativni ravni zagotovo ne. Ampak hudič se največkrat skriva v podrobnostih. Zato na tole vprašanje težko kvalitetno odgovorim, ker ne poznam podrobnosti vsakodnevnega življenja aktualnega predsednika.

 

Andrej Brvar prejema Red za zasluge iz rok predsednika Republike Slovenije, Boruta Pahorja (foto Matjaž Šerkezi) 
 

Takoj smo spoznali, da bomo v razvoju pridobili, če se uspemo integrirati v mednarodna planinska združenja. Pri velikih planinskih organizacijah smo spoznavali, kako so reševale probleme, s katerimi smo se mi šele soočali. In to smo s pridom izkoristili pri oblikovanju rešitev v izobraževalnem sistemu in ekološki sanaciji planinskih koč. Negativne vplive drobljenja planinske organizacije smo poskušali ublažiti z Vodili, o katerih je v organizaciji potekala razprava tri leta. V njih smo skušali najti planinske odgovore na spremenjene družbene, ekonomske in socialne razmere. 

Vseskozi sem si prizadeval, da se v gorah ne bi delili po strankarski pripadnosti, ki naj ostane osebno prepričanje vsakega obiskovalca gora; da ni dopustno, da so strankarski funkcionarji obenem tudi funkcionarji v planinskih društvih in njihovi Zvezi. 

Med dosežke svojega mandata vsekakor uvrščam tudi izgradnjo planinskega učnega središča Bavšica, ki je namenjeno izključno vzgajanju in izobraževanju planincev. 

Ampak bili so tudi grenki porazi. V začetku devetdesetih let smo si zadali nalogo, da pridobljenih pozicij v družbi ne izgubimo. Lahko rečem, da smo pri realizaciji te naloge pogoreli in da delimo usodo še z mnogimi drugimi društvenimi organizacijami. Če še kot objektivnega sprejemam dejstvo, da so se z novim družbenim redom pogoji za prostovoljno delo korenito spremenili, pa ne razumem, da je politika društveno organiziranost na vseh področjih povsem potisnila na obrobje družbenih dogajanj. Danes, po petindvajsetih letih, smo v vseh društvih kadrovsko in materialno siromašnejši. Ob vseh izgubah, ki smo jih s tem utrpeli, je mlada generacija izgubila enajsto šolo pod mostom.
 

S tem ko računovodske izkaze po novem pregledujejo profesionalni revizorji, izgublja NO PZS eno od funkcij, ki je bila v preteklosti odločilna. Sedaj se Nadzornemu odboru odpirajo možnosti, da posveti več pozornosti delovanju posameznih organov PZS. To pa terja sestavo NO PZS, ki bo kos tej nalogi. Ne gre pozabiti, da običajno za nadzorne odbore izbiramo ljudi, ki se razumejo na finančne in bilančne zadeve. Največ lahko pripomore NO PZS pri odpravljanju neučinkovitosti organov PZS. A nikomur ni preveč po godu, če mu kdo gleda pod prste.
 

Pritegniti mlade v organizacijo. To je vprašanje obstoja organizacije. Ne gre zgolj za to, da bomo imeli koga, ki bo prevzel funkcijo, pač pa za to, da v organizaciji zavladajo mlade ideje, vizije in pogledi v bodočnost.
 

Učinkovit ni niti v izvajalskem smislu niti v pretoku kvalitetnih idej. Je pa ta sistem učinkovit v nadzoru najvišjih izvoljenih funkcionarjev. Žal se prevečkrat dogaja, da je pri kadrovskem popolnjevanju organizacijske strukture izbira zožena na tiste, ki hočejo, in da sploh nimamo možnosti, da bi izbirali med tistimi, ki hočejo in tudi zmorejo. Odsotna je konfrontacija idej in vsebinskih programov v kadrovski izbiri. Zato se dogaja, da nekateri kadri sčasoma postanejo nezamenljivi. Morda bi v tem obdobju kadrovskega manka, v katerem se nahajamo, raje številčno oklestili strukturo. Tudi zavoljo tega pojava poudarjam, da je za mene ključna naloga, da mladi na vseh ravneh preplavijo organizacijo in jo pomladijo.

PZS je bila v preteklosti inkubator idej, ki so se izkazale za dobičkonosne v pridobitnem svetu. Naj omenim zgolj vodništvo, pa tiskane vodnike po gorstvih in planinsko kartografijo. Takoj ko se je ponudila prilika, so podjetni posamezniki izkoristili priložnosti na trgu. Planinski zvezi bi lahko pripadel dobršen del tega trga, če bi bila bolj spretna in učinkovita. Tako nam ostaja tolažba, da smo sodelovali v razvoju nekega področja do te mere, da je postalo dobičkonosno. Žal pa so dobičke pobrali drugi, bolj iznajdljivi. 

Za ilustracijo o nesposobnosti Planinske zveze, da se preizkusi tudi v tržni ekonomiji, lahko navedem, da smo konec devetdesetih let želeli realizirati idejo, da v družbi z omejeno odgovornostjo v stoodstotni lasti PZS združimo Planinsko založbo in komercialne trekinge. Pripravljena je bila že družbena pogodba, izbrano je bilo ime družbe, pogovarjali smo se že s kandidati, ki bi vodili družbo, pa je zadeva padla v vodo zavoljo planinskih lobijev. Projekt so zminirali tisti posamezniki, ki so v planinski organizaciji našli tudi svoj kvazi podjetniški vrtiček. Kvazi za to, ker je bila ta pozicija zanje ugodnejša, saj niso nič tvegali. Dokler so bili varno v zavetju PZS, so bili deležni blagodati dobrega imena planinske organizacije, posledice morebitnih zgrešenih potez so ostale Planinski zvezi, dobiček pa kvazipodjetniku.

 

Kot dolgoletni funkcionar bi verjetno lahko ocenil, kje bi se dalo še kaj izboljšati v delovanju planinske organizacije. Kje bi lahko naredili še več?

Povečati učinkovitost. Brezplodna sestajanja ubijajo kreativne ljudi. Za vodilna in odgovorna mesta dobiti učinkovite in sposobne ljudi. Pogrešam večjo institucionalno vlogo PZS v odnosu do planinskih društev. Večja učinkovitost planinskih organizacij terja tudi več enotnosti. Če bomo razdrobljeni, bo sicer vsak obdeloval svoj mali vrtiček, večje njive pa ne bomo sposobni in zmožni preorati. PZS se danes uveljavlja kot idejni vodja planinskega gibanja, nekaj desetin planinskih društev pa se ubada s planinskim gospodarstvom. Upam, da smo v dezintegraciji prišli do dna in da bomo v prihodnosti priča tudi integracijskim procesom v planinski organizaciji.
 

To je bilo obdobje, ko smo se na vseh področjih iskali in poskušali slediti hitrim spremembam v družbi. Diskusije o vlogi in položaju Planinskega vestnika znotraj organov planinske organizacije niso zmogle iti dlje od koncepta ogledala planinske organizacije. Koncept, da naj bo Planinski vestnik predvsem glasilo organizacije, je blizu planinskim funkcionarjem, ker s tem neposredno kontrolirajo planinski medij. Ampak Planinski vestnik, ki je zgolj prenašalec in komentator življenja v planinskih organih, je na eni strani sicer všečen planinskim funkcionarjem, a se na drugi strani vsebinsko odmika ljudem, ki so jim gore blizu. V Predsedstvu PZS smo ocenjevali, da je potrebno narediti nov preboj v obliki, formatu, vsebini. Da se mora Planinski vestnik afirmirati na področju planinske kulture, da mora odpirati prostor novim gorniškim idejam in da mu moramo planinski funkcionarji pustiti dovolj prostora in svobode, da bo to lahko uresničeval. Mnenja smo bili, da bo vse to sposobna in voljna narediti le nova ekipa. Danes lahko rečem, da smo takrat ravnali prav in da je nova ekipa uresničila dobršen del takratnih pričakovanj.