NOVICE  

Imate kakšne svoje kotičke, goro, kje ste najraje?
Res imam dva, kamor grem vsaj enkrat na leto. To sta planina Zabrložnica z Matkovim oknom in Ute pod Krofičko. Tam meditiram in poslušam, kar se dogaja v dolini.

Koliko še obiskujete gore?
V hribe še hodim in to precej, saj imam štiri vnuke, stare od 4 do 14 let. Najstarejši hodi z mano že od četrtega leta. Vse naše počitnice imajo v programu veliko planinskih izletov, gremo tudi na visoke gore, npr. na Peco.

Kako doživljate planinstvo in svet gora? Kaj vam to pomeni?
Gore mi veliko pomenijo. Obiskujem jih najraje sama, čeprav pravijo, da to ni dobro. Vendar čim sta dva, se med sabo pogovarjata. Zato ni tišine, ki jo imam rada. Tudi zaradi tega, ker marsikdo ne zna problemov, ki jih ima v dolini, pustiti za sabo. Sama vidim marsikatero žival, ki je sicer ne bi, ker hodim potihoma, se ustavljam, ni mi pomembno, koliko časa porabim do vrha. Če me kdo vpraša, koliko je še do vrha, jim povem, da ne vem. V gorah si napolnim baterije.

Kako se je začela vaša pot v planinskem društvu?
Aktivneje sem se začela ukvarjati s planinarjenjem okoli leta 1989, ko sem začela delati z otroki iz vrtca, ki smo jih vključili v PD Celje - Matica. Ker sem kot vodja krožka večkrat iskala različne informacije ali iskala vire za sofinanciranje naše dejavnosti, me je takratni predsednik povabil v društvo, da bi prevzela oz. postavila na noge mladinski odsek, ki že nekaj let ni bil aktiven. Čeprav sem bila že v letih, ko po kriterijih nikakor ne bi mogla biti načelnica, sem sprejela, ker mi je bil to izziv. Takrat mi je uspelo, da smo vključili skoraj vse celjske šole, ki so imele planinske krožke, v društvo in s tem dobili strokovno pomoč planinskih vodnikov pri izvedbi pohodov.

V čem je razlog, da vas leta 2008 del članstva ni podprl za še en mandat v društvu?
Razlog je bil Zakon o društvih, ki je v tistem času povečal odgovornost predsednikov za vse aktivnosti, ki jih društvo izvaja. Vemo, da tam delajo pogosto »po domače«, odgovornost pa ostane predsedniku. Tako pač nisem bila izvoljena. Vendar to ni bilo nič hudega. Sem pa kasneje opravljala več drugih funkcij. Za aktivno delo sem bila povabljena v Savinjski MDO.

MDO so nekakšen delegatski sistem naše organizacije. V čem ta sistem prispeva k boljšemu delovanju organizacije? Je morda takšna organiziranost lahko v čem tudi ovira?
Menim, da je MDO kot oblika dela društev, ne PZS, to stalno poudarjam, za naše društvo potreben. Imamo namreč kar 56 društev, smo največji. Nekdo mora poznati ta društva, kaj potrebujejo, kje imajo težave, kako jim pomagati, svetovati. Društva potrebujejo dobro strokovno podporo. Zato odbore vodijo strokovni planinci, ki področja obvladajo, in se lahko ljudje obrnejo nanje. Menim tudi, da društva, združena v MDO, lažje dosegajo cilje, ki so si jih postavili. Zdi pa se mi, da bi morali večji MDO imeti več kot samo en glas, za to smo si zelo prizadevali, saj ga sicer pri glasovanju drugi preglasujejo, pa čeprav je predlog dober.

Poznamo vas kot aktivno članico upravnega odbora. Kakšni so vaši vtisi z delom UO PZS?
Manj prijetni kot na MDO, ker se pogosto nerviram. (smeh) A se splača, ker vodstvo mora vedeti, da člani UO nismo zato tam, da vsako njihovo zamisel potrdimo, ker ni vedno dobra. Vsi smo zmotljivi in tisti, ki se zmoti, naj svojo napako prizna. Tisti, ki kritizira, naj tudi sprejme kritiko. Ljudje hitro pozabljamo in smo hitro pozabljeni. Zato sem žalostna, da se je na Toneta Tomšeta tako hitro pozabilo. Včasih so bili Tončkovi dnevi, zdaj pa je dan slovenskih markacistov.

Katera področja dela vam najbolj odgovarjajo?
Najraje delam z mladimi. Zelo se razumem z njimi, pa naj so domači ali drugi. Precej znanja imam tudi s področja gospodarjenja s planinskim premoženjem. En mandat sem bila tudi članica gospodarske komisije pri PZS.

Administracija in dokumentacija v PZS je res obsežna. Bi se jo dalo na kakšen način skrčiti?
Zagotovo bi se jo dalo. Ko gledam, koliko aktov obravnavamo in sprejmemo na UO, sem prepričana, da bi tega lahko bilo manj oz. da bi lahko imeli manj vsebin, pa bi bilo vseeno vse skladno s predpisi. Vendar pri nas marsikdo veliko stvari prepiše iz obstoječih predpisov, kar je nepotrebno. Zagovarjam stališče, da v svoj akt napišemo le tisto, česar v predpisu ni.

PZS spodbuja in razvija mnogo aktivnosti v gorah, pri čemer so si nekatere med seboj v protislovju, npr. gorsko kolesarjenje, množičnost, koče ... in tudi z varovanjem gorske narave. Kje je po vašem prava pot? Je to v eni organizaciji sploh združljivo?
Mislim, da bi PZS morala delovati tako, da ohranja naravo. V PZS je bilo zadnja leta vključenih več dejavnosti, ki ne gredo v koncept varovanja gorske narave. Na UO smo se pogovarjali, zakaj, a ker članstvo upada, je bilo vodstvo mnenja, da tiste, ki jih zanima, vključimo v PZS in tako ohranjamo število članstva. Pripomb na kolesarje na našem območju, kjer je pravi raj zanje, je veliko, saj vsi tega ne podpirajo. Če pa so že tukaj, bi bilo treba več narediti na področju izobraževanja, a ne z žuganjem. Če bi kolesarje, ki ne spoštujejo pravil, na to opozorili, bi se situacija izboljšala. Samo spomnimo se, kako so včasih smetili po gorah, danes pa je to zanemarljivo.

Naj bodo po vašem koče gorski hoteli ali bolj skromne?
Sem zagovornica, da imajo koče, ki imajo dovolj prenočitev, na voljo tudi toplo vodo s tušem.

V preteklem mandatu je pri sprejemanju novega statuta PZS prišlo do blokade na skupščini. Koliko je demokracije v planinski organizaciji?
Demokracije ni toliko, kot bi si je želeli. To, kar pri članih UO ali na skupščini pogrešam, je, da se delegati ne pripravijo. Tako se zgodi, da dvigajo roke tudi za tisto, kar morda ni dobro oz. zato, da bo sestanek čim prej mimo. To pa ni dobro.

Na katerih področjih se kaže napredek PZS v zadnjih dveh mandatih? Kaj bi se dalo še narediti in kje so po vašem mnenju razlogi, da do tega ni prišlo?
Vsak predsednik ima neko dodano vrednost, odvisno od področja, ki ga najbolj pozna. Glede na to, da je Bojan Rotovnik informatik, smo seveda na tem področju precej naredili. Društvom pa še vedno ne ustreza, da gre na PZS prevelik delež članarine in tako njim ostane premalo za svoje dejavnosti. Ne vem, kako bo letos, predlog naj bi bil, da bi nekatera društva dobila več. Menim, da to ni dobro, saj je članarina različno visoka in tudi društva od posamezne članarine dobijo različno. Pomembno je pa to, koliko članov ima društvo. Tudi stroški izobraževanja so previsoki, na kar smo že večkrat opozorili.

V preteklosti ste že kandidirali za predsednico PZS, boste tudi v letu 2018? Je že čas za prvo predsednico PZS? Je PZS moška organizacija?
Težko bi rekla, da je moška. Na našem MDO sem kot kandidatka imela tri moške protikandidate, a pri naših članicah ni bilo zadržka. Menim, da bi lahko bila za predsednico PZS izvoljena ženska, ki bi imela ustrezen program in bi bila prepoznavna pri članstvu. Predsednik PZS naj odpira vrata, generalni sekretar pa bi moral biti v funkciji direktorja v podjetju, kar PZS v bistvu je, saj upravlja s premoženjem. Danes pa se vsi vtikajo v vse in je to dejansko problem.

Boste naslednje leto še enkrat kandidirali za predsednico PZS?
Moram povedati, da v delu predsednice MDO uživam, ga rada opravljam. Vsako leto obiščem 17-20 občnih zborov, a mi ni težko, saj se med njimi dobro počutim. Vem, da imam dovolj znanja, da jim pomagam, imam podporo članic našega MDO. To se kaže tudi pri udeležbi na plenarnih sejah, saj se zavedajo, da sem njihov glas, da zastopam njihova stališča. Društva smo ustanovili zvezo, ta pot mora potekati od spodaj navzgor. Za predsednico ne bom kandidirala, saj novi statut določa najmanj VII. stopnjo izobrazbe, jaz pa imam VI.

Pogovor Vladimirja Habjana z Manjo Rajh je objavljen v junijski številki Planinskega vestnika