NOVICE  

Na intervju smo povabili alpinista Urbana Ažmana in Jožeta Bavcona. Pišemo o gorah v Križni jami, o novi zelo zahtevni planinski poti v stenah Gradiške Ture, pa o tradiciji "marogastih zadnjic", iz zgodovine pišemo o Emiliu Comiciju, nismo pozabili na dan slovenskih planinskih doživetij in tudi na najmlajše v Planinčkovem kotičku.
V rubriki Z nami na pot smo se podali po Slovenski planinski poti.

Sledijo tudi stalne rubrike: literatura, novice iz vertikale, športnoplezalne novice, planinska organizacija, novice, jubilej in v spomin.

Vzemite v roke našo in svojo revijo. Z njo podpirate dejavnost planinske organizacije, s tem podpirate publicistično dejavnost PZS. Beremo se spet septembra. Pa srečno.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika!
Poiščite ga v svojem kiosku ali v spletni trgovini PZS, naročniki pa kar doma v svojih nabiralnikih.

Srečno in varen korak na vseh vaših poteh!

 Uvodnik, kazalo

Naj imata odgovornost in zaupanje vedno oblečena lahka poletna krilca

Po zaključku delovnega sestanka, na katerem smo usklajevali različne interese, nas je povleklo v udobne sedeže nedaleč od konferenčne mize. Beseda je stekla umirjeno, sproščeno in odkrito. Kar naenkrat ni bilo nikogar več strah, da je šibkejši, nikogar, ki bi se počutil ogroženega, nikogar, ki bi rad dokazoval svojo premoč. Na naše spravljivo in razumevajoče razpoloženje je vplivalo okolje. Sedeli smo namreč pred panoramsko steno in zrli čez jezero in v venec gora nad njim. Mir, ki je vel iz videnega, nam je umiril strasti, odprl razum in v srcih poiskal prave besede. Čeprav se je večerilo in smo imeli nekateri do doma še dve uri vožnje, nihče ni imel poguma razbiti tega svetega trenutka.

V teh dneh, ko bomo več časa namenjali sproščenemu preživljanju prostega časa v naravi, se bomo zagotovo večkrat znašli v takšnih trenutkih. Izpijte te kupice miru do zadnje kapljice, leto je dolgo. Narava ima neverjetno moč. Komur je dano občutiti ta privilegij, sta mu na ramena nehote položeni tudi odgovornost in skrb za obdarovalko.

Najlepše stvari so zastonj, pravi Igor Drnovšek v naslovu svoje knjige, v kateri predstavlja dvainštirideset izjemnih slovenskih darov. Res je, le izgubiti jih ne smemo. Da je v Sloveniji narava dokaj dobro ohranjena, dobro vedo tujci, ki nas obiskujejo bolj in bolj. In dosegli smo stopnjo, ko se je ponekod že začelo zatikati; preveč prometa, prevelika uporaba, onesnaževanje, motenje naravnih procesov. Stojimo na pragu snovanja dolgoročnih trajnostnih strategij, ki nam bodo omogočile znosnost in ustavile nastajajočo škodo.

O zdravstvenem stanju naše matere Zemlje in predlogih, kako naj ji pomagamo preživeti, se veliko govori. Morda nam grozi katastrofa, ki bo neprimerno krutejša kot vse vojne tega sveta, morda pa bomo le znali in zmogli voz zapeljati v smer preživetja. Gorski svet ponekod že poka po šivih. Težko se nam je, seveda razvajenim, sprijazniti z dejstvom, da nam prav vse v prav vsakem trenutku ne bo več dostopno. S pravo mero razuma in dobrimi dogovori lahko zadovoljimo vse, saj sprememba načina rabe še ne pomeni izgube. Vendar skrb za naravo ni le stvar politike in sistemov, prav vsak posameznik lahko prispeva svoj delež. Kljub namigovanju o zelo črnih prognozah, še ni prepozno, pravi v tokratni številki intervjuvanec dr. Jože Bavcon.

Je pa dostopnost gorskega sveta le delček težave. Narava nam vrača vse, kar smo ji nepotrebnega darovali, naj to hočemo videti ali ne. Ne zaradi svojih muh, zaradi samoohranitve. Naše meje izrabljanja se le dvigujejo. Še več površin ji krademo s pozidavo, izsekujemo še več tropskih gozdov, še več njenih bogastev izkoriščamo za svoje potrebe, kjer nas je volja, jezimo reke, drugje pa izsušujemo močvare ... Vodilo sta dobiček in udobje.

Prvi korak, ki ga lahko naredimo, je, da kot posamezniki zmanjšujemo svojo porabo in s tem prispevamo k zmanjševanju onesnaževanja. Ne razmišljamo le, kako bi pridobili "na tone" dodatnih električnih kilovatnih ur. Le z ukinitvijo standby lučk, ki jih ima vsak dnevni prostor najmanj pet, bi samo v Nemčiji lahko zaprli dve jedrski elektrarni.

Prva skrb današnjega sveta mora biti varovanje okolja. S kakšnim veseljem sem pred letom ali dvema prebrala, ko se je mlada mamica na družabnem omrežju pohvalila, da je minilo leto, ko sebi ni kupila ničesar. Kako sem bila srečna, ko je druga podobna mladenka oznanila, da je pižamo zašila, namesto da bi kupila novo, tretja sogovornica pa le pripomnila, da pri njih, ker imajo manj časa, nosijo kar luknjaste. Odgovornost mladih in pogum, da se za pravo stvar postavijo po robu stereotipom, kaj vse se mora, so mi navdih. In zgledi vlečejo.
Mnogo takih posameznikov in vsi pridruženi bomo nepremagljiva vojska zoper potrošnjo, sploh še, ko se bomo okužili z njenimi stranskimi učinki.

Dobrodelnost in prostovoljstvo sta, če si želimo priznati ali ne, koristnejša za tistega, ki daje, kot za prejemnika.

Skrb za okolje pa je, kot smo že rekli prva v vrsti dobrih del. Ne le da z netrošenjem rešimo življenje nedolžni ptici, ki se ni zapletla v našo vrečko, ker je še nismo kupili, kaj šele odvrgli, ampak prejmemo dodaten bonus.

Kaj je lepšega kot droben uspeh, dober občutek, ki nam dvigne samopodobo, nahrani naš dobri ego in nam da novega vetra za pot naprej, za večje uspehe. Že samo s poskusom, da bi rešili težavo, že s prvim korakom stopimo na pot k cilju. Če se vdamo, ne da bi sploh poskusili, so nam prikrajšane muke in mnoge skrbi, a škoda, ker smo s tem prikrajšani za izkušnje in sladkost uspeha, je nepopravljiva. Možgani in naša psiha potrebujejo te impulze sreče in zadovoljstva, sicer zbolijo. Psihičnega primanjkljaja samopotrditve ne nadomesti nobena filozofija, tuja indoktrinacija, noben avtogeni trening, še najmanj pa trošenje za nepotrebne stvari.

Narava bo preživela, želim si, da bi tudi mi. Zaupam, da zmoremo, zaupam, da smo dovolj zreli za odgovornost, ki nam je za preživetje dodeljena. Ko postane
spoštovanje do naše hraniteljice samoumevno, so vsa naša dejana sproščena in poletno razigrana.

Z darovi se ni igrati, s talenti pa še manj.

Anka Rudolf