NOVICE  

Takoj po koncu druge svetovne vojne je napočil čas velikih idej, ki naj bi pripomogle k čim boljši izgradnji opustošene domovine. Mednje je sodila tudi ureditev višinskih vremenskih opazovalnic. Po vzoru nekaterih drugih držav, ki so se ponašale z modernimi meteorološkimi observatoriji na svojih najvišjih vrhovih (Zugspitze, 2962 m v Nemčiji, Lomnicki Štit, 2634 m na Slovaškem), naj bi tudi pri nas zgradili nekaj podobnega na samem vrhu Triglava. Predvojna Jugoslavija se je lahko ponašala le z eno sodobno meteorološko opazovalnico na Bjelašnici, 2067 m, ki pa je bila med vojno požgana. Vsekakor je Slovenija čutila, da si zasluži svojo opazovalnico v Alpah, s pomočjo katere bi prihajala do podatkov, potrebnih za znanost, letalstvo in seveda tudi spremljanje vremenskih sprememb, pomembnih za obiskovalce gora.

Kot primerna lokacija za postavitev modernega meteorološkega observatorija bi po pisanju M. Čadeža (Vprašanje višinskih vremenskih opazovalnic pri nas, Planinski vestnik, 1946, št. 1. str. 36) pri nas prišli v poštev vrhovi, na katerih bi bile meritve najbolj optimalne. To so notranjski Snežnik, 1796 m, v Kamniško-Savinjskih Alpah Grintovec, 2558 m in v Julijskih Alpah Triglav, 2864 m. Ker pa se je snovalcem zdela zelo pomembna tudi možnost denarnega priliva od turizma, je dobil prednost najvišji Triglav. S tem bi lahko tedanja Jugoslavija dobila celo četrti najvišji tovrsten objekt v Evropi (višji bi bili le Jungfraujoch v Švici, 4163 m, avstrijski Sonnblick, 3107 m in že omenjeni nemški Zugspitze).

Observatorij na Triglavu bi s tem postal tudi zelo frekventna turistična točka (a si to lahko ob današnji gneči sploh predstavljamo?), saj je večina takšnih objektov na markantnih vrhovih dostopna z nihalkami, turistom pa je na voljo tudi pestra ponudba v restavraciji. Seveda je bilo vse to povezano tudi s smuko po širnih prostranstvih v triglavski okolici in predvidenim sistemom žičniških naprav. Kot primer take turistične ponudbe je bil vzet observatorij na Lomnickem Štitu, ki je druga najvišja gora Visokih Tater in je bil v tistem času najmodernejši svoje vrste (zgrajen leta 1940).

Odločeno je bilo, da bomo vrh Triglava že v nekaj letih videli precej drugačen, kakor je bil. Kaj pa se je v resnici dogajalo, je ostalo deloma zavito v meglo časa in prah prvih izvedenih miniranj. Kasneje, po opustitvi projekta, se je zaradi ostrih odzivov precej podatkov tudi načrtno pometlo pod preprogo, zato sem imel kar nekaj težav pri poskusu rekonstrukcije te manj znane zgodbe planinske zgodovine.

Projekt je po spominih nekaterih upokojenih meteorologov, ki so se prijazno odzvali ob iskanju podatkov za članek, naročil Zvezni hidrometeorološki zavod, ki bi tudi financiral gradnjo. Narejenih je bilo pet skic ter ena maketa. Kot avtor je podpisan Franc Kuglič, ki je bil v tistem času nekakšen glavni gradbenik hidrometeorološkega zavoda. Mapa z idejnimi skicami se je na srečo ohranila in so mi jo prijazno dali na voljo za skeniranje na arhivu sedanje Agencije RS za okolje v Ljubljani.

Na žalost ni bilo v njej nikakršnega spremnega besedila, so pa s svojimi podatki lepo zgovorne tudi skice, ki razkrivajo zamišljen obseg del. Velika kamnita zgradba bi bila večinoma vkopana v pobočje, zgrajena bi bila v petih etažah, od katerih bi le zgornja in pa vršni opazovalni stolp segala nad dejanski vrh Triglava. Mali Aljažev stolp, nekaj korakov stran od modernega objekta, bi bil videti le še kot uboga kanta za smeti ...

Idejne skice se med seboj razlikujejo, kot kaže pa so vse predvidele tudi prostore za obiskovalce, za katere bi bila na voljo tudi posebna razgledna terasa. Do observatorija bi pripeljala žičnica, saj bi ga bilo zgolj z njo mogoče stalno oskrbovati. Glede na omenjene želje po prevozu turistov, bi morala to biti seveda nihalna žičnica oziroma gondola.

Ko smo lani (2014) pisali o italijanski vojašnici Vittoria Emanuela pod Triglavom (popularno a napačno ime Morbegna), se nam je oglasil naš bralec Vinko iz Solkana, ki nam je opisal, kako je kot otrok leta 1948 spremljal svojega strica, ki je nesel delavcem iz tolminskega gradbenega podjetja denar za plače. Delavci so prenočevali v tedaj še popolnoma ohranjeni vojašnici. Spominja se, da naj bi delavci takrat pravzaprav pripravljali teren za gradnjo žičnice, kar je verjetno tudi edino logično, saj bi jo nujno potrebovali, preden bi sploh lahko začeli z gradnjo samega objekta. Pismo smo objavili v decemberski številki.

Ko se je v svojih spominih vračal v tista leta Jože Četina (Nekoč in potem, Planinski vestnik, 2008, št. 4 str 18), je zapisal, da so tedaj uspeli zminirati okoli deset metrov dolg in meter globok jarek vzhodno od Aljaževega stolpa. Planince so po zapisih Franceta Bernota (Vremenarji pod Triglavom, Planinski vestnik, 1994 št 7-8, str. 320) v časopisih poleti 1949 tudi opozarjali na nevarnost padajočega kamenja, ter jim svetovali, da vrh obiščejo v zgodnjih jutranjih urah. Zapustijo pa ga najkasneje do desete ure dopoldne, ko se začenjajo dela za pripravo temeljev observatorija.

O delavcih, ki so bili nastanjenih v vojašnici, je v intervjuju (Dušan Škodič, Dolina Zadnjica, Planinski vestnik, 2004, št 3., str. 19) pripovedoval tudi domačin Anton Hosner - Kurtle, ki jim je gor nosil hrano. Kot mladoletni fant je opravil več deset nošenj, iz Zadnjice se je ovešen s tovorom do vojašnice povzpel kar po najkrajši poti, Čez Komar. Čez kline in mimo žic (pot spada med zahtevne zavarovane poti) je kot skal dobro vajen trentarski poba, nazaj grede kar tekel ...

Vsekakor se je v tistih povojnih letih zaradi opustitve projekta Triglav ohranil v vsaj kolikor toliko neokrnjeni obliki. Nasilje nad njim se je sicer izvajalo že prej, gradnja observatorija bi predstavljala le vrh ledene gore. Kar spomnimo se starih opisov prvopristopnikov in opisa pristopov na Triglav do konca 19. stoletja. Edini pristop je potekal po grebenu iz Malega Triglava, ki je bil po pripovedovanju hrabrih "osvajalcev" oster kot nož, zato so ga v glavnem kar prejahali, namesto prehodili. V slikovitem opisu profesorja Ivana Tuška z naslovom Potovanje okrog Triglava iz leta 1860 beremo, kako je njega in njegovega prijatelja stari bohinjski vodnik Ivan Škantar - Šest popeljal na vrh. Ko sta klienta počasi kobacala po grebenu, se je vodnik stoječ sredi najostrejšega grebena nenadoma ustavil in si v grozo prestrašenih vodencev teatralno nabasal pipico in iz nje zapuhal v znak svoje velike korajže.

Te divje romantike je bilo konec z Jakobom Aljažem, ki je vedel, da so tehnične težave glavna ovira množičnosti planinskega obiska, zato je dal ostri greben razstreliti, v skale pa so kasneje vzidali visoke železne kline, skozi katere so potegnili jeklene žice, ob katerih je postala hoja varna. Prav tako je nastalo Staničevo zavetišče, tista votlinica ob poti malo pod vrhom. Da bi se lahko vanjo pred nevihto in strelo zatekli planinci, so jo izstrelili z dinamitom v živo skalo. A naj bó Aljažu, vse to je bilo storjeno v interesu varnosti ljudi, ne interesa oblasti.

Zgodba o observatoriju se je v Vestniku konkretneje omenila še enkrat v začetku šestdesetih let, ko se je o vrednotah in neokrnjenem okolju razpisal Marjan Keršič-Belač (Ste za žičnice, ali proti njim? Planinski vestnik, 1960, št 3.str.97). Poleg observatorija je naštel še nekaj podobnih cvetk našega povojnega napredka, med drugim tudi načrtovanega "zločina nad Bohinjskim jezerom", kjer naj bi naredili hidroelektrarno. Več kot zrno resnice se skriva v njegovem stavku, da vrednot in lepot dežele ni mogoče meriti le v kilovatih in konjskih silah, temveč tudi s tišino, ki jo človek še najde v naših gozdovih in ob bregovih zelenih voda ...

Žal so naši "glasniki tehnološkega napredka" po slabih izkušnjah z javnim mnenjem, ki je postalo zelo glasno tudi zaradi pisanja v Planinskem vestniku, kasneje ubirali bolj prikrite poti. Svojih načrtov niso več predstavljali širši javnosti in marsikaj se nam je pozneje "kar zgodilo". Tako na primer veliki in vpadljivi televizijski oddajniki na vrhovih gora (v današnjem času pa denimo poskusi postavitve verige vetrnih central).

Belač v svojem pisanju nikakor ni nastopal proti napredku, saj se je dobro zavedal njegovega pomena. Ni pa mu bil všeč način izbire lokacij za tovrstne objekte in preveč izstopajoča končna izvedba. Slovenija bi prav lahko imela svoj višinski meteorološki observatorij, ki ne bi šel nikomur pretirano v nos. Vendar ne po načelu Aut Caesar, aut nihil (ali cesar ali nič) - razrušiti vrh svete gore Slovencev in na njem zgraditi ogromno kamnito trdnjavo. Morda pa bi lahko naredili manjši in manj vpadljiv objekt na vrhu Kanjavca (2596 m), ki je dovolj visoka in osamljena gora, da bi bili vetrovni podatki primerljivi s tistimi na vrhu Triglava ...

Če potegnem črto, smo z opustitvijo tega projekta nekoč prihranili velik kup denarja, ohranili Triglav in imamo danes zanimivo zgodbo. Le podatki o vetru so na Kredarici manj točni, kakor bi bili izmerjeni na samem vrhu. A kdo ve, tudi to bo morda nekoč rešeno s pomočjo kakšne napredne tehnologije ...

Dušan Škodič, vir: Planinski vestnik, 4/2015 (str. 10-14)

-------------------------

Kako si (ostal) krasan! Zobata železnica na Triglav | Planinski vestnik

Več vsebin za krajšanje časa doma >>> spletna knjižnica S knjigo v gore.